Damjan Murko, Denis Avdić Svet24.si

FOTO in VIDEO: Zakaj je Murko pred mikrofonom ...

ENERGIJE Dobra karma

Za optimalno delovanje: energijska napoved od 13. ...

laparoskopija Svet24.si

Na operacijski mizi je kričala, kirurg je ni ...

Konji, kraj, janez sabolek - sabla Svet24.si

Inšpekcija obupala nad konji – menda zato, ker ...

boginja Dobra karma

Petek 13. in njegovih 13 starodavnih keltskih ...

indira Njena.si

Razgaljena in vroča Indira zanetila splet

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

Mnenja

Tišina, prosim!

Me že stotič ta dan pred blokom ustavi sosed in mi prične nekaj navdušeno pripovedovati.

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Nekaj o tem, kar je videl na Youtubu ali nekaj takega, skratka, nobene zveze z ničimer. Jaz ga gledam, opazujem, kako se šobi kakor krap na suhem in oblikuje vse te zvoke, ter napenjam možganske vijuge, da bi razumel, kaj bi sploh rad in kaj mi govori. Njemu oči žarijo, čisto se je vživel, sploh ne opazi, da nisem pri stvari. Ali pa se mu ne zdi pomembno. Pomembno je le, da ni tišine.

Jaz pa tišino ljubim. Zame ni bolj iskrene zaupnice; kadar hočem vedeti, kdo sem in kaj občutim, vprašam njo. V nekem drugem življenju, preden sem imel družino in ko sem še živel sam, včasih po cele vikende nisem spregovoril besede. Šel sem v naravo, se ulegel pod svoj hrast, opazoval življenje okoli sebe in poslušal njegov bobneči šepet. Pa bral sem veliko, ponoči sem gledal zvezde, in se je vikend naenkrat obrnil. Rekli boste, čudak – in imeli boste prav; takšno vedenje je v današnjem času res na moč čudaško. Kajti danes je tišina naša največja sovražnica in ljudje počnejo vse, da bi se ji izognili. Prisluhnite – zrak je poln šumenja in brnenja in pokanja in besed, povsod samo prazni, nepotrebni zvoki, čisti fiks v iztrošene možgane, ki ne smejo dobiti niti sekunde predaha. Gledam tekača, ki jo cvre skozi park – steklene oči, na ušesih pa slušalke, medtem ko si povsod okoli ptiči lomijo srca od pesmi in drevesa šumijo. Pridem v trgovino in uboga upokojenka na blagajni dolgovezno razvija celotno zgodovino družinskih patologij. Nakar me pred blokom zaskoči še sosed in dokončno evtanazira s svojo besedno drisko – pa pomislim na tisti svoj tihi travnik in na hrast, veter v njegovih vejah in si zaželim, da bi bil tam, preden še moje oči postanejo steklene.

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 24. 7. 2019.