natalia in charlie Odkrito.si

Ko pred kamerami preskakujejo ljubezenske iskrice ...

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

nika zorjan Svet24.si

Nepričakovano presenečenje za Niko Zorjan

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Mnenja

Tišina, prosim!

Me že stotič ta dan pred blokom ustavi sosed in mi prične nekaj navdušeno pripovedovati.

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Nekaj o tem, kar je videl na Youtubu ali nekaj takega, skratka, nobene zveze z ničimer. Jaz ga gledam, opazujem, kako se šobi kakor krap na suhem in oblikuje vse te zvoke, ter napenjam možganske vijuge, da bi razumel, kaj bi sploh rad in kaj mi govori. Njemu oči žarijo, čisto se je vživel, sploh ne opazi, da nisem pri stvari. Ali pa se mu ne zdi pomembno. Pomembno je le, da ni tišine.

Jaz pa tišino ljubim. Zame ni bolj iskrene zaupnice; kadar hočem vedeti, kdo sem in kaj občutim, vprašam njo. V nekem drugem življenju, preden sem imel družino in ko sem še živel sam, včasih po cele vikende nisem spregovoril besede. Šel sem v naravo, se ulegel pod svoj hrast, opazoval življenje okoli sebe in poslušal njegov bobneči šepet. Pa bral sem veliko, ponoči sem gledal zvezde, in se je vikend naenkrat obrnil. Rekli boste, čudak – in imeli boste prav; takšno vedenje je v današnjem času res na moč čudaško. Kajti danes je tišina naša največja sovražnica in ljudje počnejo vse, da bi se ji izognili. Prisluhnite – zrak je poln šumenja in brnenja in pokanja in besed, povsod samo prazni, nepotrebni zvoki, čisti fiks v iztrošene možgane, ki ne smejo dobiti niti sekunde predaha. Gledam tekača, ki jo cvre skozi park – steklene oči, na ušesih pa slušalke, medtem ko si povsod okoli ptiči lomijo srca od pesmi in drevesa šumijo. Pridem v trgovino in uboga upokojenka na blagajni dolgovezno razvija celotno zgodovino družinskih patologij. Nakar me pred blokom zaskoči še sosed in dokončno evtanazira s svojo besedno drisko – pa pomislim na tisti svoj tihi travnik in na hrast, veter v njegovih vejah in si zaželim, da bi bil tam, preden še moje oči postanejo steklene.

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 24. 7. 2019.