chris martin Odkrito.si

Chris Martin: Poljubljal se je z angleško ...

hrondit, meteorit, Maryborough Svet24.si

FOTO: Mislil je, da je našel zlato, a je našel ...

clementz1 Petisvet.si

Ne upamo si zaropotati (zato pa delajo z nami kot ...

ypj, kurdinja, sirija, Svet24.si

Ko pride vojna k tebi, moraš biti pripravljen

Jelena Karleuša Svet24.si

Nov udarec: Karleuša mora čim prej na ...

resnicnostni sovi hafner foto marko vavpotic m24.si Njena.si

Tako so zapili Hafnerjevo Tino!

lea sirk gaber Njena.si

Lea Sirk ponosna na moža in njegove raziskovalne ...

Mnenja

Zadnji objem

Fotografije kažejo kodrolaso deklico s temnimi očki in začetkom smehljaja, ki se obotavlja nekje v kotičkih ust, saj se sredi slovesnega opravka, kot je fotografiranje, menda ne spodobi na široko režati. Lepa deklica, kot so vse punčke njenih let, ima na vseh fotografijah na sebi nekaj rožnatega, ker je rožnata pač najljubša in edina barva še ne čisto dveletnic.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

In potem je tu še ona druga fotografija, tista, ki je na televizorjih in na naslovnicah časopisov obšla ves svet, fotografija moškega, ki si je na hrbtu za majico zataknil otroka, da bi preplavala reko. Zdaj drug ob drugem ležita v vodi ob bregu in sta na prvi pogled videti kot dva dopustnika, ki se hladita v reki, ampak potem vidiš, ne, to ni počitniško čofotanje, v blatni vodi ležita z obrazom navzdol. Reka brezbrižno teče mimo, onadva pa kar ležita. Oče in hči sta utonila, ko sta plavala v boljše življenje. Njena negibna rokica je še vedno okrog očetovega vratu. Njun zadnji objem.

Deklici je ime Valeria. Na fotografiji se ne vidi, ali je imela tudi na svojo zadnjo nedeljo na sebi kaj rožnatega, videti je samo kratke rdeče hlačke, druga oblačila zakriva očetova majica. Čez mesec dni bi praznovala drugi rojstni dan.

Prosila sem ga, naj ne hodi. Da je to fotografija, ki povzame vso krutost Trumpove dobe, zdaj ugotavljajo številni komentatorji. Petindvajsetletni Oscar Ramirez, dekličin oče, je domači El Salvador zapustil, ker je, tako kot tisoče drugih, mislil, da bo v ZDA našel boljše okolje, boljšo službo, boljše življenje. Toda družina – Oscar, njegova enaindvajsetletna žena Tania in mala Valeria – je prišla samo do mehiško-ameriške meje, nato pa obtičala v enem tistih peklenskih taborišč za migrante, v enem tistih, kjer upanje počasi umira. Po dveh mesecih, ko niso prišli niti na vrsto za pogovor z uradniki, da bi lahko zaprosili za azil, sta starša sklenila, da bodo preplavali mejno reko Rio Grande in poskusili srečo v Ameriki kot ilegalni priseljenci. Ker je vse boljše kot nasilje v Salvadorju in brezup v mehiškem taborišču.

»Prosila sem ga, naj ne hodi,« je povedala njegova mama Rosa Ramirez, ki tudi pred kamerami ni mogla ustaviti solz. Da je imela slabo slutnjo, da je čutila, da se bo zgodilo nekaj slabega. Ampak Oscar je sanjal o lepši prihodnosti za svojo družino in aprila letos je objel svojo mamo v slovo. Čutila je, da je zadnjič, pravi Rosa in k sebi prižema vijoličasto opico, priljubljeno igračko svoje vnučke. Saj veste, Valerie, ki je imela rada rožnato barvo in vijoličasto opico.

Prejšnjo nedeljo zgodaj popoldne so Ramirezovi vzeli usodo v svoje roke. Samo da je imela usoda z njimi svoje načrte. Oscar je po Facebooku svoji sestri sporočil, kaj nameravajo, nato si je hčerko dal pod majico, da bi z njo na hrbtu preplaval široko reko. Da bo deklica tako bolj varna, je mislil, ampak očetova majica te ne obvaruje pred vodnim vrtincem, ki ju je zagrabil in potegnil na dno. Tania je bila nemočna priča smrti moža in hčerke. Našli so ju šele naslednje jutro, mrtva, a še vedno objeta. Zadnje fotografije Oscarja in Valerie ju kažejo na nosilih, prekrita z belima rjuhama.

Klub mrtvih otrok. In se je nekdo spomnil, potem pa so to vsi ponavljali, da je to »ameriški trenutek Ajlana Kurdija«. Za vedno si ga bomo zapomnili, v modrih hlačkah in rdeči majici, sirskega triletnika, ki je leta 2015 utonil, ko je družina poskušala po morju priti v Grčijo, pa se je čoln prevrnil in je mrtvi Ajlan obležal na turški plaži kot polomljena lutka. Z njim sta utonila tudi bratec in mama, ljudje, ki so videli tisto fotografijo, ki jim je razparala srce, so šli potem na ulice demonstrirat za pravice ubežnikov. »Človečnost izginja!« je pisalo na enem od plakatov, ki so jih nosili protestniki.

Človečnost pa je še naprej izginjala, košček za koščkom, in še kar izginja, z vsakim člankom v hujskaških časopisih, ki vpijejo, kako nas bodo ti grozni migranti vse poklali v posteljah, kako nas bodo okradli, posilili, nam ukradli službe in prihodnost. Človečnost izginja z vsakim deljenjem teh člankov na Facebooku. Košček za koščkom.

Res mislite, da se pri nas na Kolpi ne moreta zgoditi Ajlan in Valeria?

Zarja št. 27, 2.7.2019