chris martin Odkrito.si

Chris Martin: Poljubljal se je z angleško ...

hrondit, meteorit, Maryborough Svet24.si

FOTO: Mislil je, da je našel zlato, a je našel ...

clementz1 Petisvet.si

Ne upamo si zaropotati (zato pa delajo z nami kot ...

ypj, kurdinja, sirija, Svet24.si

Ko pride vojna k tebi, moraš biti pripravljen

Jelena Karleuša Svet24.si

Nov udarec: Karleuša mora čim prej na ...

Branko Đurić Njena.si

Đuro pod nivojem

lea sirk gaber Njena.si

Lea Sirk ponosna na moža in njegove raziskovalne ...

Mnenja

Ubogi volkec, zahvali se Rdeči kapici!

Ob četrtkih bom do nadaljnjega pogrešala Eriko in kompanijo.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Pogrešala jo bom vse vroče poletje, čeprav mi je šla včasih že pošteno na živce. Zdaj, ko je pred mano  tako rekoč postno poletno TV obdobje, tako rekoč brezmesni časi, same poletne juhice in zelenjavne enolončnice, pa seveda tortice namesto česa krepkega, odrezavega, včasih skoraj osornega, neprijetno vrtajočega v sogovornika, neusmiljenega in nenehno divje iščoč karkoli konfliktnega, kar bo popestrilo čar poslednje sodbe, ki jo sicer vestno in neusmiljeno uprizarja nesrečnim gostom; skratka vsega tistega, kar se pri Eriki na nacionalki nabira na ekranu v četrtek takoj po osmi uri zvečer v Tarči, zdaj pa se mi je po njej začelo vse bolj kolcati. Počasi bom ugotovila, kako dragocena je v resnici prav takšna, kakršna je in kakršna mi gre na živce vselej, kadar krepko prestopi mejo, ki ji jo začrtam jaz, pri sami sebi. Jemljem si namreč pravico slehernega gledalca, da ljudem, ki zrejo v nas z ekrana in nam karkoli že dopovedujejo ter solijo pamet, postavim mejo in mero. Moje merilo je precej velikodušno, vsaj sama menim o sebi tako. Sam s sabo moraš biti nežen, ne, če že nihče drug noče tega početi s tabo.

Skratka, gre za predstavo neusmiljene TV sodne obravnave nečesa, kar je videti ali vsaj vonjati sumljivo, nečedno, grešne namene izdajajoče; lumparije po slovensko. Včasih zagrize v kaj, kar je še čisto sveža roba, tisto, o čemer se šele začenja šepetati ali tudi že pisati, pa je po drugi strani še zelo v zraku, drugič spet zaorje v že usmrajeno in tisočkrat prežvečeno, a še ne dovolj dorečeno slovensko mrhovino: takšna je bila ena od pomladnih oddaj o Tešu, potem ko se je sprva zdelo, da o TEŠ 2 že zdavnaj vemo čisto vse in da je za kaj takega škoda časa. Pa ni bilo škoda časa, kajti ko je bila Erikina urica s Tešem 2 in nekaterimi njenimi protagonisti pri kraju, smo šele vsi dokončno doumeli vse bistvene silnice, vse grešne niti, ves kriminal in polkriminal, ki ga je pomagal dokončno oblikovati. Bila je nekakšna broška na dekolteju tega zelo nagravžnega domačega mega kriminalnega početja, ki je sicer zdaj menda dokončno raziskano, sploh pa še ne dosledno kaznovano. Nič koliko lumpov, ki so tlačili prste v teševsko marmelado, po njih (še) niso dobili ustreznega nadomestila.

No, saj je pravzaprav še čas. Resničen svinjski kriminal ne zastara nikoli. Počakati je treba le, da pride v vas, se pravi na tron, na novo absolutno oblast v domovini kak Tešu 2 nenaklonjen avtokratek, kak svež in po novem spet mogoč diktatorček, ki si bo silno želel to štorijo končno pripeljati do pravega konca. In jih bo dobilo po prstih še nič koliko zlasti lokalcev, za katere se pravzaprav že zdaj vse bistveno ve, pa se jih še vedno bojijo ali je vmes kaj drugega. Tisti jih bodo sicer dobili po prstih s hudo zamudo; a bolje z zamudo kot nikoli.

Podobno velja za eno zadnjih oddaj pred počitnicami o slavni bančni luknji; lahko rečemo tudi: kako nas je okradla domača finančna oligarhija z vestnim, ponižnim in uspešnim sodelovanjem z evropskim bančništvom in drugimi finančnimi spregami. Zelo poučno, zelo boleče, bilo je pravo bridko razdevičenje Evrope pred našimi zgroženimi očmi. Koliko milijard so nam pobrali iz naših lastnih  žepov? Tri milijarde, štiri milijarde, pet milijard? Fuj.

Žal mi je šla na živce tudi Erikina zadnja oddaja pred počitniškim premorom, ki se je, skladno z dogajanjem na terenu, odvrtela v studiu. Ne le v studiu. Nastopal je tudi nekakšen zbor žalovalcev, kot v kaki nekoliko ponesrečeni antični tragediji. Žalovalo je slovensko ljudstvo z vseh vetrov, kjer v Sloveniji dandanes smrdi po medvedih in volkovih. In smrdi, pri Bogu, že marsikje, kuga se širi in veča. Nič posebnega ne bom pri tem dodajala, ker smo o vsem v medijih obveščeni sproti. Tisto vseobče žalovanje je bila zelo ponesrečena domislica. Erika je že takšna stara TV mačka, da bi se morala takšnim nevarnostim polomije, kajti zbor žalovalcev je bil v resnici polomijada, skrbno izogibati. In jih je dobila po prstih.

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.