dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Mnenja

Škotska na lastno pest

Zelo rada kam grem, a ne maram letal. In ker čez morje plavati ne morem, potem pač letim.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Sploh če povratna letalska vozovnica iz bližnjega letališča do Edinburga za dva stane manj kot prenočišče v zelo povprečnem hotelu v tem mestu. Okoljsko nesprejemljivo, pravijo nekateri. Verjetno res.

Malo drugačna kultura. Škotska. Za nekaj Slovenij velika, več kot pet milijonov prebivalcev, njihov BDP na prebivalca je enkrat višji od našega, za približno toliko je višja tudi povprečna plača. In višje, občutno višje so tudi cene. Za domala vse: prenočišča, najem avta, hrano in vstopnine. Brez kar precej denarja na Škotskem ne gre. Vsaj za nas, ki že dolgo več ne spimo kar v šotorčkih ob cesti ali pod njo. Kar v glavnem ni prepovedano. Vozi se po levi in prvi dan – lahko mi verjamete na besedo – je bilo stresno. Saj veste: »Pazi, preblizu robnika si, nehaj, zaletel se boš … ne paničari … pa saj vidim … dost' te mam, a greš ti vozit …« Tako nekako dokler brez nesreče – na srečo – ne prideva na najin prvi cilj.

V enem tednu sva prevozila okoli 1100 kilometrov. Niti enkrat nisva videla niti najmanjše nesreče, niti enkrat nama nihče ni trobil, niti enkrat se nasproti vozeči voznik ni trkal po čelu. Niti enkrat nihče ni poskušal izsiliti prednosti na tistih njihovih ozkih cestah, kjer imajo urejena izogibališča zato, da se dva avtomobila sploh lahko srečata. Kaj takega si ob naši vozniški »kulturi« ni mogoče zamisliti. Menda Škoti na daleč prepoznajo najete avtomobile in kontinentalce, ki v tistih njihovih krožiščih ugibamo, kam vodijo smerokazi in nepogrešljivi GPS. A čisto nam le ne zaupajo. V vseh turističnih krajih so table, ki v treh tujih jezikih voznike obveščajo, da se »tukaj vozi po levi«.  

Naj imajo vodniki delo. Na Škotskem mrgoli turistov. Z razlogom. Lepota Škotskega višavja, njihovih dolin in njihovih gora, jezer in rek jemlje dih. Saj je tudi pri nas lepo, a Škotska je prostrana dežela. Prepletena je s tisočerimi potmi, a še vedno brez težav najdete povsem nedotaknjene predele. In se izgubite. Potovala sva sama. To pomeni, da sva se lahko ustavila kjer koli. Najlažje seveda tam, kjer so parkirišča, kjer je jasno, da je kaj videti. A tudi tavati je super. Malo manj super se je izgubiti. S smerokazi so Škoti – kot se zanje spodobi – škrti. Saj veste, pri nas je na vsaki skali puščica, pa možic, pa tablica. Tam je tega malo ali nič. Morda tudi zato, ker se tako poskušajo obvarovati pred preveč vsiljivimi turisti ali pa ker hočejo, da imajo njihovi turistični vodniki delo. So pa seveda predeli, kjer romantike že dolgo ni več. Ben Nevis je najvišja gora v Veliki Britaniji. In jasno tudi na Škotskem. Vsi smo rinili tja. Tudi midva. Pot je večji del domala tlakovana, ljudi pa več kot ob nedeljah na Šmarni gori. A da ne bom koga zavedla. Ben Nevis je čisto spodobna gora. Ker začnete domala na 0 metrih nadmorske, jih je treba 1300 in nekaj do vrha v resnici tudi prehoditi. Ko sva prišla nazaj dol, sem prisegla, da me tale Ben ne bo več videl.

Prijazni Škoti poznajo Bled. Kadar srečajo turista, Škoti v glavnem govorijo angleško. Ne pa vedno. Takrat lahko samo kimate in se bebavo nasmihate. Ne glede na svojo zgodovino, ki je polna krvavih bitk in bojev za prevlado kraljev in klanov, za samostojnost in vero, so izredno prijazni. In to ne le tisti, ki živijo od turistov. Željo po samostojnosti Škotske je čutiti na vsakem koraku. Po vsej deželi vihrajo njihove zastave. Čakajo na nov referendum. Najprej pa seveda, kaj bo z brexitom. Nad njim prhajo kot nad Angleži nasploh. Prepričani so, da bi jim bilo samim bolje. Imajo nafto in plin v Severnem morju in so prepričani, da jim London pobere preveč … Starejši se boste spomnili občutka, kako je, ko vse »odteče po Savi navzdol«! Zdravorazumska presoja te trditve pride vedno šele potem.

Domala vsakdo, ki ga srečaš, te vpraša, od kod si. In, če verjamete ali ne, v vsem tednu je bil samo eden ves navdušen nad »našo« Bratislavo. Ni jih bilo tako malo, ki so že bili pri nas, drugi pa si v deželo tam nekje pri Italiji želijo. Vsaj za kak dan, preden bi šli na hrvaški Jadran. Najbolj znano slovensko mesto je Bled, najbolj znana nacionalna jed pa blejska kremšnita. Takole čez prst in z naključnimi sogovorniki, seveda.

Nacionalni ponos. Edinburg in Glasgow sta, ko se odmaknete od starih mestnih jeder in gradov, prestolnici novodobnega škotskega liberalnega kapitalizma. Nekatere sprejmeta, druge zavržeta. Veliko jih konča med cunjami in z beraškim klobukom na pločniku. Mesti sta v svojih poslovnih predelih podobni vsem drugim, ki se bolj kot človeku klanjajo bogu kapitala. Vsak drugi, oblečen v formalno poslovno opravo, napol hodi, napol teče s kavo v eni in sendvičem v drugi roki. Skupni družinski zajtrk je preteklost. Časi so drugi, a Škoti so še vedno Škoti. Na svoje korenine so izjemno ponosni. Slavijo vse svoje boje in vse, ki so zaradi vere ali lakote bežali v Ameriko, Avstralijo, na Irsko. Vedo za vse, ki v tem svetu kaj pomenijo in imajo njihove korenine. Še vedno so to »naši Škoti«. Vedno me kar malo stisne, ko se ob takem nacionalnem ponosu spomnim na Slovenijo.

Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.