dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Mnenja

Globalni grabež kmetijskih površin in ljudje brez korenin

10. septembra 2003 je ob srečanju WTO v Cancunu v Mehiki izšel pamflet s sloganom »WTO ubija kmete«. Pisec je bil mož iz Južne Koreje Lee Kyung Hae, ustanovitelj južnokorejske zveze kmetov. Isti dan je na demonstracijah v Cancunu stal na vrhu policijskih barikad, držeč pamflet v eni roki, z drugo pa si je zarinil nož v srce. V nekaj dneh so stotisoči po vsem svetu, od Bangladeša do Čila in od Južne Afrike do Mehike, tvorili povorke v njegov spomin in protestirali proti obstoječemu prehranskemu sistemu, ki ubija male družinske kmetije, temelj globalne samooskrbe s hrano.

Avtor:

Anton Komat

Značke:

Tisti čas je WTO delovala s terapijo finančnega šoka, sedaj nastopajo grabežljivci, ki si prisvajajo kmetijske površine. Posledice so izgon ljudi z zemlje, rast slumov (revnih četrti) v velemestih in poplava beguncev tako proti Evropi kot proti ZDA.

Prisvajanje kmetijskih površin sem imenoval grabež, ker se v ozadju teh dejanj izvajajo politični, vojaški in ekonomski pritiski ter korupcija. Rezultat je za javno rabo prikrit v pravno srajčko »nakupa« ali »najema«. Izvajajo ga tako podjetja v državni lasti kot korporacije in finančni skladi. Do leta 2010 je bilo v 80 državah zabeleženih okrog 400 takih »nakupov« in »najemov« zemlje, od tega 37 odstotkov za kmetijsko pridelavo, 35 odstotkov za biogoriva in 28 odstotkov za druge rabe. IFPRI (International Food Policy Research Institute) je leta 2009 objavil, da je skupna površina teh zemljišč 20 milijonov hektarov, kar je petina obdelovalnih površin Evrope oziroma deset površin države Slovenije. Ti podatki veljajo za čas pred desetimi leti, kasnejših analiz ni bilo.

Pravi vzrok migracij

V knjigi »The Real Cost of Cheap Food« (Earthscan, 2011) avtor Michael Carolan opozarja na globalne posledice industrije hrane: propad malih kmetij, razkroj tradicionalnih kultur lokalnih skupnosti, porast lakote in števila migrantov, hitro slabšanje zdravja prebivalstva ter uničevanja narave. Skozi celotno knjigo pa se zastavlja vprašanje, kolikšna je resnična cena poceni hrane.

V Aziji, ZDA in Evropi je obdelana večina vseh primernih zemljišč, zato se je težišče premaknilo v Afriko in JV Azijo. Poglejmo si številke: Južna Koreja je kupila 1,3 milijona hektarov na Madagaskarju in 690.000 hektarov v Sudanu; Savdska Arabija 1,6 milijona hektarov v Indoneziji in 10.117 hektarov v Sudanu; Združeni arabski emirati 378.000 hektarov v Sudanu, 900.000 hektarov v Pakistanu in 3.000 hektarov na Filipinih. Katar je dobil 40.000 hektarov površin v izjemno rodovitni delti reke Tana na obali Kenije, v zameno za kredit v višini 2,4 milijarde angleških funtov, s katerim naj bi si Kenijci zgradili pristanišče na otoku Lamu. Pred vsemi pa prednjači Kitajska z 1,24 milijona hektarov na Filipinih, 700.000 hektari v Laosu in 2.796.378 hektari v Kongu za največje plantaže oljnih palm na svetu. Med iskalci zemlje so tudi Japonska, Malezija, Indija in Egipt. Poleg že naštetih so ciljne države Argentina, Brazilija, Burma, Vietnam, Kambodža, Kazahstan, Mozambik, Somalija, Uganda in Ukrajina.

Obstoje še drugi načini. Skupina GEM (Green Energy Madagascar), ki se ukvarja s pridelavo rastlin za biogoriva, je dobila od vlade v brezplačno uporabo 450.000 ha pod obvezo, da zgradi lokalno infrastrukturo in zaposli 4.500 sezonskih delavcev. Zgradili so zgolj infrastrukturo za svoje potrebe, obveze o zaposlitvi lokalne delovne sile pa niso izpolnili, ker so uporabili kmetijsko mehanizacijo.

Nakupom obdelovalne zemlje so zelo naklonjeni tudi finančni skladi, npr. Jarch Capital iz New Yorka, ki je v Južnem Sudanu »s pomočjo« lokalnega generala »najel« kar 1 milijon hekratov zemlje. Njihov šef Philippe Heilberg je izrekel pomenljiv nasvet: »Treba je izkoristiti prevratni čas in staviti na pravega konja!« Vemo, kako se v tretjem svetu organizirajo nemiri, državljanske vojne in doktrina šoka. Medtem ko so bili poprej cilji klasičnega kolonializma mineralne surovine in nafta, je cilj novega kolonializma rodovitna zemlja v Afriki. Zakaj ravno v Afriki?

FAO je leta 2002 objavil »Oceno svetovnega kmetijskega potenciala«, ki je bila izdelana na osnovi satelitskih posnetkov od 1995 do 1996. V tej oceni piše, da je v Afriki kar 80 odstotkov vseh svetovnih »rezerv« obdelovalne zemlje s površino 807 milijonov hektarov, saj naj bi bilo obdelanih le 227 milijonov hektarov. Toda razlog za »presežek zemlje« tiči v tradiciji malih kmetij, ki jo obdelujejo na način petin. Petina površin je v pridelavi, preostale štiri petine pa počivajo v prahi in zato se vsako leto premaknejo na novo petinko. Torej je izračun globalnih »rezerv« obdelovalne zemlje v Afriki zgolj fikcija z dramatičnimi posledicami za prebivalstvo. Nemočne afriške države, ki so se odrekle svoji zemlji, namreč ne odločajo več o ničemer, ne o izboru gojenih rastlin niti o končni destinaciji pridelka. Novi posestniki se trdno drže načela: »Kar pridelamo, je naša lastnina, s katero počnemo, kar hočemo!« Na ta način je lokalno prebivalstvo pregnano z zemlje, ki jim je stoletja omogočila preživetje. Namesto njihovih njiv se bohotijo plantaže donosnih rastlin za daljne tuje trge. Ker je uničena tradicionalna samooskrba domorodcev, se ti gnetejo v sodobnih koncentracijskih taboriščih – v mestnih slumih, ali pa poskušajo priti v čolnih v Evropo. Nadaljevanje te nove oblike kolonizacije Afrike bo izredno povečalo število migrantov v Evropo. Kolon migrantov ne sprožajo zgolj vojni konflikti, še manj klimatske spremembe, na katere se številni izgovarjajo in s tem prikrivajo prave vzroke. Ljudje brez zemlje so ljudje brez korenin, ki jih hitro odplakne migrantski tok.

Več v reviji Zarja št. 22, 28. 5. 2019.