dreamstime_m_114582757 Odkrito.si

Kako do bleščečih zob po naravni poti

Ivan Oman Svet24.si

Umrl je Ivan Oman, politik in borec za pravice ...

Nezemljani, vesoljci, NLP, vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: čakanja je konec - napočil je...

otrok, bolnišnica Svet24.si

Odlične vesti iz splitske bolnišnice: 14-letnica...

zvezdana mlakar Svet24.si

Začudena Zvezdana Mlakar: Ali se res tako derem?

luka_basi21 Njena.si

Luka Basi spet pristal na urgenci

marijana b3 Njena.si

Voditeljica Marijana je imela težave s prekomerno...

Mnenja

Bodite rahločutni: ošpice!

Udarilo je kot strela z jasnega: nova žrtev je v službi na javni televiziji!

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Govor je seveda o ošpicah, ki se zadnje čase spet prihuljeno plazijo po Sloveniji. Ne gre sicer za silno epidemijo, ker je sleherna nova žrtev na srečo in za zdaj le na redko posejano seme. A ko ti z ekrana sporočijo, da je nova žrtev epidemije te neprijetno pikčaste in kar zoprne bolezni v službi na nacionalni televiziji, te, kar priznajte, obide rahel srh. Nekaj je jasno že prvi hip: to je nesrečni osebek, ki ga starši kot otroka niso cepili. In še preden rečeš karkoli drugega, lahko zamrmraš sam vase: o, nesrečna žrtev neodgovornih staršev! Zdaj pač ima, kar ima. Pike.

Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kdo na nacionalki je fasal ošpice, ker bodo to skrbno skrili. Lažje bo to storiti, če gre za koga iz ozadja; tudi pri generalnem direktorju se bo dalo to do neke mere uspešno zatreti. Pri novinarjih, ki so vsak dan na očeh, pa bo to nekaj težje, in kar slutim, se pravi, predstavljam si, kako gledalci zdaj že kar nekaj dni vročično na znanih obrazih, rokah, ušesih, če se neprevidno izpostavijo, tudi temenih, oprezajo za zloveščimi znamenji te znamenite bolezni predvsem našega otroštva in mladosti.

Toda ošpice na RTV so v primerjavi s tem, kaj vse se je zadnje čase dogajalo tej imenitni instituciji, ta trenutek še vedno mačji kašelj. Najprej je treba nekomu temeljito naviti ušesa. Tistemu, ki koordinira programe za prihodnje dni. V napovedih za naj oddaje prihodnjega (berite: prejšnjega) tedna sta izstopali in posebej na debelo vabili gledalce dve zelo posebni oddaji: dokumentarec Švicarija, se ve, katera, tista za Tivolskim gradom ali karkoli že tiči čisto na vrhu ljubljanske promenade za Mednarodnim grafičnim centrom, ki ga je dolgo in temeljito spravljal vkup že dolgo najbolj karizmatični in najlegendarnejši ustvarjalec dokumentarnega filma pri nas, Amir Muratović. Strašansko sem se razveselila obvestila, da prihaja na program. Hkrati je prihajala na spored seveda Evrovizija in neki neodgovorni in zanikrni geniji so stvar dali na spored tako, da sta se prva naša najusodnejša Evrovizija in Švicarija povsem časovni prekrili, čeprav so obe oddaji dneve dolgo strastno napovedovali. Če si gledal eno, nisi mogel gledati drugega in narobe. Vrhunec in povsem jebivetrsko in neodgovorno. Mi boste, prosim, utegnili pojasniti, kako se lahko kaj takega tako ugledni ustanovi primeri? Hvala za pojasnilo, že čakam. In prosim, ne plozajte mi, da bodo seveda na vrsti tudi ponovitve obojega, to vem sama in ni nikakršno pojasnilo. Še izgovor ne.

O Evroviziji in njenih končnih posledicah vam seveda spet ne moram poročati, ker se je finale v Tel Avivu spet dogajal v soboto zvečer, in sobota je v pogledu te rubrike moj fatalni in tragični dan, ampak jebiga, naša sta bila v finalu, in to je tisto, kar smo najbolj vročično pričakovali. Kepa izraelskega špeha, se ve, koga oziroma katero  imam v mislih, se zadnje leto ni še čisto nič raztopila in tisti njen piščančji oziroma kurji ples se mi zdi še kar naprej obupno aboten, mi je zelo žal. Do tega imam pač pravico. Ampak pravila so pravila in ljudski okus je ljudski okus, to je treba pustiti pri miru, zato naj se v miru božjem (seveda židovskem) baše še naprej vse do bridkega konca, ko se bo razpočila.

Minila je zelo posebna pogovorna nadaljevanka Zadnja beseda, v kateri so imele ves čas prvo in zadnjo besedo le ženske. Dokazala je predvsem eno: da so ženske na izpostavljenih položajih pri nas še vedno nekakšno čudo božje, nenavadni primerki, čeprav to že dolgo vztrajno zanikamo. Dokaz? Če bi z vseh slovenskih vetrov dvakrat na teden zbobnali za skupno mizo za spremembo šopek samih slovenskih bistrih dedcev od tod in tam in jim naročili, naj slabo uro dolgo meljejo o tem ali onem, nič posebnega, sicer zaželene so bolj aktualne teme, a znajti se morajo tudi z bolj dolgotrajnimi in dolgočasnimi slovenskimi vprašanji, bi vsi debelo pogledali in vprašali: Zakaj pa naj mi to sploh gledamo? In bi bilo to precej težko pojasniti. Ker pa so o vsem mogočem zdaj dvakrat na teden, čudo božje! mlele same bistre in zrihtane dame z vseh vetrov, se nihče ni spraševal, zakaj so sploh tam, in smo jih menda kar spodobno gledali; ratingi so bili dobri. Prav to zadnje seveda bolj kot karkoli drugega dokazuje, da slovenske babnice še zdaleč in de facto niso dejansko izenačene z moškimi, in je to sicer nezaželeno sporočilo kar koristna reč.

Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.