dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

Jože Rovan: »To ni smola, to je nepripravljenost...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Mnenja

Žvenket cekinov

Redne obveznosti, investicijsko in tekoče vzdrževanje, stroški »za dušo«. Kaj bo pod črto? Plus ali minus?

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Samo po pameti se izide. Razlog za to razmišljanje je banalen. Tak gospodinjski, vrtičkarski, če hočete. Če se letos po vremenu in temperaturah ne da določiti letnega časa, je koledar vendarle dosleden. Spomladi je čas za vrt. Rahljanje, gnojenje, sajenje. In kupovanje semen ter sadik. Solata, čebulček, korenček, redkvica, grah, kasneje fižol, kumarice, bučke, paradižnik …

Domače, domače. Posebej pazim, da takrat, ko kot hrček zbiram zametke bodoče hrane, moža ni doma. Ker če je, se začne vedno enaka lajna. Vsako leto. Kam boš pa vse to posadila, saj ne bo zraslo, polži bodo pojedli, preden bo vzklilo, saj nima smisla, največ bo dozorelo, ko bova na morju … In na koncu: ko boš vse seštela, bo celo tebi jasno, da se vse skupaj ne splača.

Tole zadnje me najbolj razbesni. Predvsem zato, ker je res. Matematično. In potem moja lajna. Je pa domače, vsaj veva, kaj jeva, z grede gre naravnost v skledo … V resnici je danes tudi na moji lokalni tržnici že mogoče kupiti veliko bioeko. Vsaj pravijo, da je. Kajti mnogo te zelenjave je sumljivo lepe, brez ene pikice, njihovega krompirja se ne loti nobena struna, solate pa noben polž. Vse, kar zraste pri meni, pa je kumrno, lisasto, pikasto in luknjasto. Hočem povedati, da tako naivna, da bi vsemu verjela, tudi nisem. Tako pridna, da bi vsako jutro ob svitu čakala na hrošče in rdeče polže – ti so ob letošnjem deževju še posebno pohiteli –, pa tudi ne. Čeprav vem, da so tudi taki. Enega poznam, ki je pred nekaj leti, ko je spomladi tudi zelo zalivalo, na svojem vrtu štel in nabral 835 rdečih sluzarjev. Ker je bil gospod, preden se je upokojil in predal vrtičkarstvu, univerzitetni profesor, se jih je najprej lotil znanstveno. Z vsem mogočim bioeko, kar bi jih odgnalo. A polži niso sodelovali. Potem se je pač odločil za eksekucijo. Za akademika je bila to v času, ko poslušamo o biodiverziteti in izumiranju vrst, precej drastična rešitev. A sodeč po zgrizenih listih moje letošnje solate je vrsta preživela.

Globalne norosti. O. K., pustimo to. Jaz pač vztrajam pri svojem vrtu. Vnaprej vknjižim kalo na račun škodljivcev, plesni, gnilobe, toče .. in stroške. Jasno, moja zelenjava je mnogo dražja od tiste, ki jo je mogoče kupiti v trgovskih centrih. Pa čeprav do moje mize prepotuje pol sveta. Letos sem dobila še eno lekcijo. Moji vnuki obožujejo jagode in maline. Oboje se mi je čez zimo sfižilo in šla sem po nove sadike. Tole bom zapisala samo zato, ker vem, da mož te kolumne ne bo bral. Za eno sadiko jagod sem plačala 2,5 evra! Za deset 25 evrov! V najboljšem primeru bo na teh sadikah dozorelo kilogram slastnih, domačih bioeko jagod. Mogoče!? In veste, koliko sem te dni – pišem, ko še ni domačih – plačala za kilogram velikih in v resnici zelo okusnih španskih jagod? 2,6 evra! Domala toliko, kot sem plačala za eno samo sadiko! Za ceno 10 sadik bi lahko kupila 10 kg jagod. Toliko jih v vsej sezoni ne pojemo. Nora baba, bi rekel moj mož, če bi vedel. In imel bi prav.

A zdaj bistvo. Če to delam za hobi, gre, če bi od tega morala živeti, bi vse skupaj že davno opustila. Tako kot mnogi so. Res ni čudno, da se kmetijska zemljišča zaraščajo. Zaradi tovrstnih globalnih norosti bodo prihodnje generacije lačne.

Privid blagostanja. V resnici cene sadik sploh niso težava. Te so verjetno prave. Problem je globalizacija prehranskega trga. Problem je, da španske jagode, potem ko vsi zaslužijo, stanejo dobra dva evra in pol! Vsakomur, ki ve, koliko časa in dela terjata prireja in pridelava hrane, mora biti jasno, da nekaj ni v redu, če lahko za 10 evrov dobite kilogram pršuta, za 5 evrov kilogram sira, za 3 kilogram mesa, za 2 praznično potico, za enega in še malo 10 jajc, za pol evra pa kilogram iz daljnih krajev pripeljanega mladega krompirja. Verjetno se izide, če krompir posadiš na 100 ha, ga prepojiš s kemijo, spakiraš in odpošlješ, a dejstvo je, da manjši pridelovalci, subvencijam navkljub, taki pridelavi ne morejo konkurirati. In opuščajo kmetovanje. Ni naključje, da je v Sloveniji vedno manj kmetov. Le kdo bi prideloval, le kdo bi redil, če s ceno ne more pokriti niti stroškov? A tega potrošniki, ki kot ves razviti svet živimo v izobilju, nočemo niti slišati. Ne zavedamo se, da se lahko razmere zelo hitro spremenijo. Ena dobra politična blokada – na razumnost sodobnih politikov ne gre staviti –,pa v Sloveniji ne bo ne kruha ne mleka, niti krompirja ne.  

Cenenost je privid blagostanja. Podcenjena hrana napoveduje lakoto. Kaj mislite, zakaj vsak Slovenec letno zavrže 80 kilogramov hrane? Ker mirno kupi svežo. Ste že slišali za koga, ki bi vsako leto, kar tako, vrgel v smeti zlatnik? Stane približno toliko kot 80 kilogramov hrane.

Žvenket cekinov. Pa ne gre le za hrano. Sami sebi smo spodnesli tla. Kar nerodno mi je pogledati v omaro. Koliko cenenih cunj! Dva sva, a ogrevava celo hišo, polno vseh mogočih in nemogočih električnih naprav, strojčkov ter pripomočkov.

Pa se še spomnim, da so šivilje nekdaj stara oblačila prekrojevale. Blago je imelo ceno. In seveda se spomnim, da sem kot otrok spala v nikoli ogrevani kamri. Tako mrzlo je bilo, da se je na odeji delal srež. V hiši se je grela ena sama soba. Električna žarnica je bolj brlela kot svetila. Elektrika je bila draga. Osnovna hrana je bil krompir, jajc nismo jedli, vsa so prodali. Jajce je imelo ceno. In super je bilo. Nič mi ni manjkalo.

Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.