dreamstime_m_103868112 Odkrito.si

KONOPLJA - RASTLINA PRIHODNOSTI

Antonio Brasco, pogreb Svet24.si

FOTO: Antonio je pričakoval prazno cerkev, a se ...

čuječnost Svet24.si

Dokazano, kako čuječnost ubije stres

gozdarstvo Svet24.si

Gozdovi so pred klimatskimi izzivi, vendar smo na ...

Peter Fonda Svet24.si

Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo ...

ana maria mitic 7 Njena.si

Ana Maria Mitič pokazala svojo družino

ines in denis Njena.si

Denisova kandidatka vroča spletna mačka

Mnenja

Vsi smo kdaj Ema Kurent?

O parkiranju na mestih za invalide

Pred nekaj meseci sem pripeljala na parkirišče športnega parka Kodeljevo, pred fakulteto za šport, kamor hodim na fitnes in v savno, utrujena, sitna in lačna, in nisem našla parkirnega prostora, ker so ga pred časom temeljito skrčili, samevalo je edino parkirišče za invalide. Bil je večer, okrog osmih, mudilo se mi je v savno, nihče se ni nikamor premaknil. Kaj zdaj?

Seveda pomisliš, zdajle, ob tejle uri, najbrž res ne bo nobenega invalida, ki bi prišel na kakšno športno prireditev v športni park. Vse je zaključeno, vsi so odšli domov. Morda pa ne bo nič hudega, če tukaj pustim avto? V to temno ulico še policaja ne bo nobenega. Ždela sem v avtu, privlekla ven rogljiček, žvečila in razmišljala, kar vroče mi je postalo …

A kaj če bi kateri invalid prišel tako pozno kot jaz? Pa ne bi dobil parkirnega prostora, ki mu pripada? Morda ne bi mogel v savno? Jaz grem lahko parkirat kam stran in z lahkoto pridem nazaj peš, čeprav imam ogromno torbo za v savno. Tako sem mencala, se potila in sedela v avtu. Medtem je nekaj parkirnih mest stran nekdo prižgal avtomobilske luči in vžgala sem avto, saj je to pomenilo, da bom dobila prosto mesto. Oddahnila sem si.

Sedem let sem živela z invalidom. Imel je mišično distrofijo, ni mogel hoditi, ne da bi se pri tem opiral na drugega človeka ali steno. Na invalidski voziček ni pristal, boril se je stoje. Zdelo se mi je, da mu moram pokazati svet in življenje, pa sem ga silila, da sva hodila v gledališče, v kino, na koncerte, v gostilne, trgovine. Ni mu bilo preveč do tega, bal se je, da ga bo kdo podrl, da bo padel, da v gostilni ne bo uspel priti do stranišča, a je vseeno šel. Meni na ljubo in sebi v spodbudo. Od parkirnega mesta za invalide do trgovine sva potrebovala deset minut, v trgovini sva bila dobro uro, če je zmogel. Pred gostilnami nimajo parkirnih mest za invalide, včasih sva se mučila še in še. V gledališča in na koncerte so ga nosili varnostniki ali odrski delavci ... Danes bi se mu rada opravičila, ker sem ga mučila s temi najinimi »izleti«, a mislim, da je v nekaterih od njih tudi užival. Preden je bil z mano, je delal bolj ali manj od doma, nato je začel redno hoditi v službo. Še danes se odpravi v trgovino in na kavico, a z električnim motorčkom. In potuje. Ter upravlja motorno barko. Želim povedati, da vem, kako je invalidom. Da vem, kako hendikepirani so in kaj jim naredimo s tem, če zasedemo njim namenjen prostor. Morda tisti dan ne bodo mogli v trgovino. Na kavico. Na nujen opravek. Morda v službo. V gostilno. Na koncert. Odpeljali se bodo domov.

Zato ne razumem Eme Kurent, ki jo morda kdaj razjezi to, da ne more parkirati pred trgovino, prostor za invalide pa je prazen. A tam človek, ki je zdrav, ki lahko hodi, teče, miga, ne sme parkirati. Ker je tako prav. Ker je ta prostor rezerviran za tiste, ki težko hodijo, ki se težko premikajo, ki so iz kakršnihkoli razlogov upravičeni do nalepke z invalidsko oznako. Ker je te ljudi in njihov prostor treba spoštovati. Ker če ni spoštovanja, lahko našo civilizacijo kar zaključimo.

Zato sem takrat pred fakulteto za šport počakala, da se je izpraznilo drugo mesto. In zato ne razumem Eme Kurent.

Članek je objavljen v 20. številki revije Zarja (14.5.2019) in v njeni elektronski obliki na Trafika24.si.