dreamstime_m_103868112 Odkrito.si

KONOPLJA - RASTLINA PRIHODNOSTI

Antonio Brasco, pogreb Svet24.si

FOTO: Antonio je pričakoval prazno cerkev, a se ...

čuječnost Svet24.si

Dokazano, kako čuječnost ubije stres

gozdarstvo Svet24.si

Gozdovi so pred klimatskimi izzivi, vendar smo na ...

Peter Fonda Svet24.si

Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo ...

ana maria mitic 7 Njena.si

Ana Maria Mitič pokazala svojo družino

ines in denis Njena.si

Denisova kandidatka vroča spletna mačka

Mnenja

Kako supermarketi uničujejo lokalno skupnost

Najbrž ni nikogar med nami, ki bi negodoval zaradi sedanjih nizkih cen hrane v supermarketih. Toda cenena živila, ki jih ponujata agrokemično kmetijstvo in industrija predelave hrane, so v resnici precej dražja, kot to odsevajo njihove sedanje maloprodajne cene. V maloprodajno ceno hrane namreč niso vključeni zunanji (eksterni) stroški njene proizvodnje, embaliranja, skladiščenja in dostave. Za vsak evro, ki ga plačamo na blagajni supermarketa, plačamo še tri evre davščin, dajatev in prispevkov za vzdrževanje prehranskega sistema, ki vse bolj postaja največja grožnja naravi, našemu zdravju in preživetju. Prehranski sistem socializira večino stroškov in privatizira večino dobička. In ne samo to, industrijska hrana v temeljih spreminja tradicionalno življenje lokalnih skupnosti.

Avtor:

Anton Komat

Značke:

Trg je povedal svoje, konec debate

Obsedenost sedanjega redukcionističnega pogleda na svet, kjer naj bi bilo vse izmerljivo, preračunljivo in napovedljivo, je zgrešena. Nanjo je opozoril že Albert Einstein: »Ni nujno, da je mogoče šteti vsako stvar, ki šteje, in tudi vsaka stvar, ki jo lahko štejemo, ni nujno, da šteje.« Če je genialni fizik morda malce abstrakten, naj navedem citat iz knjige Naprej k naravi, ki jo je napisal biolog George Monbiot: »Vsaka komodifikacija narave vnaprej preprečuje demokratično izbiro. Ne bomo več mogli dokazovati, da morata biti določen ekosistem ali krajina zaščitena zato, ker sta čudovita in nam prinašata veselje; dejali nam bodo, da je bila njuna vrednost že izračunana in sta brez dvoma vredna manj kot drugo, za kar ju lahko uporabimo. Trg je povedal svoje, konec debate!« Kljub vsem nevarnostim komodifikacije narave pa povprašajmo vsevedne ekonomiste: »Kolikšna je denarna vrednost biotske pestrosti cvetočega travnika ali lepot gorske reke, morda bolj domače, kolikšna je cena vonja doma spečenega kruha ali okusa jabolka senožetne dolenjske voščenke?« Doživeli boste tišino. Če pa jim postavite bolj zapleteno vprašanje »kdaj je hrana«, tudi ne boste dobili odgovora, ampak najbrž slišali besede: »Ali ste morda hoteli vprašati, kaj je hrana?«

V zapisu z naslovom Kdaj je orodje? (When is a tool? – Learning, Working and Imaging: Twelve Studies in Activity Theory, Orienta-Konsultit, Helsinki, 1990) Yrjo Engestrom opisuje, da orodje ni le stvar z določenimi lastnostmi, temveč je tudi artefakt, ki postane orodje v praktični rabi. Orodje nastane torej »na kraju samem« (in situ) kot posledica praktičnega dela ter tradicionalnih znanj, veščin in kulture lokalne skupnosti. Čudovit dokaz najdemo v študiji Karta motik na Slovenskem, ki jo je napisal Franjo Baš (1899–1967; Slovenski etnograf, št. 8, 1955). V njej je opisal 28 osnovnih tipov motik in ocenil, da se pojavljajo v kar 300 različicah. Kot Domžalčan sem bil presenečen, da poleg domžalske različice tipa kranjske motike obstojita še mengeška in moravška. Tri različice v krogu premera desetih kilometrov! Si predstavljate današnje siromaštvo v trgovski ponudbi motik proti sijajni zgodovinski dediščini naroda, ki je izdelal rešitve, popolnoma prilagojene lokalnemu okolju. Le korak v preteklost prinaša pristno ugodje pri današnjem delu.

In prav tak pogled moramo zavzeti, kadar obravnavamo hrano. Hrana ni zgolj stvar, ki jo pojemo, temveč sestavina najširšega konteksta tradicionalne kulture lokalne skupnosti. Hrana tudi ni le količina potrebnih kalorij ter beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Kvantitativna logika nutricionizma se ne ukvarja s kulturnimi vidiki hrane. Tisočletja je hrana odražala naravo človeških skupnosti. Pri živi hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja izvora, in če želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi pokrajino, od koder izvira. Storiti moramo kaj za zaščito ekologije kraja, kjer hrana raste. To je prava pot kulture hranjenja, ne pa komplicirani recepti iz uvoženih pridelkov in sintetičnih dodatkov. Hrana je kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine. Najbolj zdravo je živeti z živo hrano, ki raste okrog nas. Vodi nas skozi letne čase in z njo potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu ponuja bližnja narava. Priprava lokalne sezonske hrane je obred, v katerem jed postane umetnina, kuhinja pa ustvarjalna delavnica. V duhovni radosti, ki spremlja pripravo hrane, ta pridobi magični značaj darila. Magična moč darov se širi z omamnim vonjem v hiši, ki nam obudi speča čutila in čustva. Tako hiša postane dom in njeni stanovalci družina. 

Najboljša hrana se najhitreje pokvari

W. Goldschmidt je že leta 1978 pisal o rušilnem vplivu industrijskega kmetijstva in verig tujih supermarketov na kakovost bivanja lokalne skupnosti. Številne kasnejše raziskave so zgolj potrdile njegove teze. Naj jih povzamem: večja neenakost ljudi, naraščanje revščine, večja brezposelnost, znižan naravni prirastek populacije, več kriminala, več psihosocialnih motenj, razpad socialne mreže, manj demokracije in sodelovanja ljudi pri odločanju, znižani socialni standardi, propad malih trgovcev in malih kmetov. Nekdaj pestra lokalna skupnost se je uniformirala po vsiljenih tujih standardih prehrane in potrošniškega vedenja. Prav tako, kot je upadla biotska pestrost biosfere, je upadla kulturna pestrost tradicionalne lokalne skupnosti. Predniki so poznali lokalne naravne vire, razvili optimalne tehnologije in orodja ter ta dragocena znanja preživetja prenašali iz roda v rod. Izguba teh dragocenih znanj in veščin je lahko usodna za preživetje lokalne skupnosti v sedanjih kaotičnih razmerah. V Sloveniji še premoremo ostanke izjemne kulturne dediščine, ki pa pod medijskim cunamijem standardizacije potrošništva iz tujine hitro izumira. Zato bi morali nujno začeti sistematično zbirati to dragoceno izročilo in ga shraniti v neke vrste »hranilnici zgodovinskega spomina naroda«. Vsaka starejša oseba pomni marsikaj praktičnih znanj iz preteklosti, in če umre in ne prenese teh vedenj potomcem, so ta znanja za vekomaj izgubljena. Naj v premislek navedem le ljudski rek: »Najboljša hrana se najhitreje pokvari!«

Toda ne nastajajo le kmetijske in kulturne monokulture, temveč tudi monokulture okusa. Tu so nam lahko zgled Francozi, ki so v hrani ohranili okus krajine. O tem lepo piše Amy Trubek v svoji knjigi A Taste of Place (Univ. of California Press, 2008): »Ko Francoz zaužije košček sira ali kozarec vina, zavoha zemljo, rastlinje in začuti pokrajino izvora. On použije naravo, ki je rodila te darove.«

Obstaja pa tudi monokultura geopolitičnega prostora. Spomnimo se zloglasnih sporazumov TTIP in TISA, ki so ju za zdaj Evropejci množično odklonili. Za zdaj, kajti kmalu se bodo pojavili v drugi preobleki. Z njimi bi dobili tudi ameriške prehranske standarde, ki so za Evropejce nesprejemljivi.

Več v reviji Zarja št. 20, 14. 5. 2019.