dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

assange2-reuters Petisvet.si

Smrtna kazen za novinarstvo

Rovan Svet24.si

Jože Rovan: »To ni smola, to je nepripravljenost...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Mnenja

Sto let samote

Pred dnevi sem jo znova srečala, majhno, drobno ženico, s sosedama, ki pogostokrat pozvonita in vprašata, kako je, je klepetala pred blokom.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Še zmeraj pride do bližnje trgovine, plačuje položnice, si skuha, tudi pecivo speče, če se kdo napove na obisk. Če jo pokličeš, se normalno pogovarja po telefonu, sliši še osupljivo dobro.

Stara je 101 leto in je počasi sita življenja v sicer čednem najetem enosobnem stanovanju. Čeprav je videti zdrava, je čedalje bolj krhka, korak je negotov, strašno se boji padca, ker ve, da se ne bi mogla pobrati. Tudi hrani se čedalje slabše, ker že težko stoji ob štedilniku. Rada bi k sinu, ki ima prostor, pa je snaha noče. »Pa saj tako malo pojem,« tarna. V dom ne more, ker ga ne more plačati, niti prijavila se ni nikoli na seznam, ker v prijavnici zastavljajo vprašanje, kdo bo doplačeval dom. Otroci so ji naravnost povedali, da se sami komaj prebijajo skozi življenje in naj ne računa nanje. Tako pač čaka, da bo nekega dne padla in se ne bo mogla pobrati – in nihče je ne bo pravočasno našel. Ne vem, ali so jo že obiskali iz združenja Starejši za starejše ali pa se je morda pri njej že kdaj oglasila socialna delavka, najbrž ne, ker ni v ničemer problematična. Le 101 leto je stara.

Medicina nam čedalje bolj podaljšuje življenje, z eno precej grobo lepotno napako – živimo dolgo, nismo pa zdravi. Hvalisamo se z dolgoživostjo, ki je seveda rezervirana predvsem za bogate države brez lakote in urejenim zdravstvom, pri tem pa se šele zadnja leta treznimo z vprašanjem, kako bomo pravzaprav živeli tista zadnja leta. In s kom, ko pa bodo takrat, ko nam bo najhuje, tudi naši otroci že v pokoju, z malo denarja in morda še bolj bolni, kot bomo sami. Zakon o dolgotrajni oskrbi se že dvajset let valja po predalih, država se je pridušala, da bo letošnjega novembra končno v obravnavi, in to tako dolgo, da bo zares sprejet. Osnovni smisel naj bi bil – storitve, ki bodo dostopne vsem in ne le tistim, ki majo dovolj visoke sprotne dohodke oziroma premoženje. Če bomo morali zaposleni in upokojenci zato vsak mesec plačevati štiri evre, kot se predvideva, hvala bogu, damo jih, le da bi potem lažje spali. Ker bi vedeli, da bo nekdo pač poskrbel za nas, če domačih nimamo ali pa bi odpovedali. Saj imamo že zdaj pomoč na domu, pa dnevne centre za starejše in domove, ki so kot loterija – če imaš srečo, dobiš prostor prej ali slej in kje blizu. Več kot 700 Ljubljančanov je ta hip razmeščenih po domovih daleč od glavnega mesta, kar je veliko razočaranje zanje in huda reč za bližnje, ki več kot toliko ne morejo na obiske v Kranjsko Goro ali pa v Lendavo. Pa tudi prostor v domovih še ni vse – kje bomo dobili kader, so zadnjič tarnali na okrogli mizi o dolgotrajni oskrbi, ki jo je pripravila STA. Delo negovalcev je tako naporno in slabo plačano, da ga v razvitih državah že zdavnaj rešujejo predvsem z emigranti. Ki pa jih pri nas, kot je znano, ne maramo.

Več v reviji Zarja št. 13, 26. 3. 2019.