dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

assange2-reuters Petisvet.si

Smrtna kazen za novinarstvo

Rovan Svet24.si

Jože Rovan: »To ni smola, to je nepripravljenost...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Mnenja

Iluzija resničnosti

Sedim na stopnicah na bregu Gangesa, obraz nastavljam ravno prav toplim sončnim žarkom, lahen vetrc boža moj obraz. Uživam v trenutku, ki ga ne moti nobena želja, nobena nuja, da je treba kaj narediti. Nedaleč od mene se igrajo otroci iz bližnjega rišikeškega sluma. Dva fantiča kotalita pred seboj odsluženi kolesarski pnevmatiki, skupina pubertetnikov igra neko igro, ki je videti kot izštevanka, gruča deklic pa čeblja in poje. Malo naprej desetletniki igrajo kriket – z leseno desko in kamnom! Te otroke, tako je videti, preveva ena sama radost!

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Vsem tem otročajem je skupno to, da prihajajo iz revnih družin. Stanujejo v nekakšnih hišah, ki so zbite iz desk in kartona, namesto strehe pa je velikokrat napet malo debelejši polivinil, za katerega ne vem, koliko dežja zdrži.

Tega ne morem gledati! Veliko ljudi me sprašuje, kako lahko prenesem indijsko revščino. Njim, pravijo, bi se zmešalo, če bi morali gledati vsa ta uboga in trpeča bitja. Tukaj srečujem tudi veliko ljudi, večina so ženske, ki se na vse pretege trudijo reševati trpeče človeške, pasje in kravje duše. Ob tem reševanju pa največkrat izgorijo same. Ker njihova ranjena notranjost preveč trpi ob pogledu na tujo bolečino; ker je njihov notranji otrok globoko ranjen in njegov glas ni slišan, ker je pozornost obrnjena proč od njega. Od tako globoko ranjenih bitij, ki se niso »pozdravila« oziroma ozavestila svojih bolečin, pomoči ni pričakovati, saj se prej ali slej zlomijo. Ker preveč boli.

Ni vse tako, kot si predstavljamo. Res je, da je v Indiji veliko revnih ljudi, pa vendar vsako leto manj. Država se trudi in pomaga na mnogo načinov. Ljudje z zahodnega dela sveta revščino merimo s svojim vatlom, ki nima prav nobene zveze z indijsko resničnostjo. Otroci, ki jih omenjam na začetku članka, so srečni, čeprav so revni kot cerkvene miši! Lačen je le redko kateri, riž in lečo lahko dobijo tudi brezplačno v bližnjem ašramu. Vsak dan se podijo po strugi posušene reke, kričijo, se skrivajo in družijo. Radost jim sije iz oči, ne žalost. Le zares pogledati jih je treba. Če pa vzamemo za merilo sreče najnovejši i-Phone in dizajnerska oblačila, ja, potem pa ti otroci res niso srečni!

Arjun. Enega takega fanta iz sluma poznam tudi sama. Ime mu je Arjun, star pa je 21 let. Spoznala sem ga, mulčka, pred mnogimi leti, ko sva s prijateljico iskali cyber cafe, kjer bi lahko pogledali elektronsko pošto, saj takrat še ni bilo wifija in pametnih telefonov na vsakem koraku. Blodili sva po uličicah in bili pri iskanju neuspešni. Končno sva obupali in vprašali mimoidočega fantiča, ali nama lahko pomaga. Bil je Arjun in takoj nama je bil pripravljen pomagati. Peljal naju je po ozkih uličicah do želenega lokala. Pa ne samo to, počakal naju je, da sva opravili, in naju spremil do ašrama, kjer sva stanovali. Naslednje jutro se je 14-letnik že navsezgodaj zjutraj pojavil pred najinimi vrati z vprašanjem, ali nama lahko še kako pomaga. Moram priznati, da se nama je sprva zdelo zelo čudno in sva se spraševali, kakšne skrite namene ima mladi mož. Sva ga kar direktno vprašali, saj je malce neobičajno, da se mladenič druži z gospema, ki bi bili lahko njegovi stari mami. Njegov odgovor je bil za naju veliko presenečenje – rad bi vadil angleško konverzacijo, je bil iskren. Tako je Arjun postal za mesec dni najin vodič po Rišikešu. Zaradi njega naju indijski trgovci niso lupili, vedel je tudi, kje se dobijo najboljše začimbe, uredil nama je tudi vse prevoze. Nikoli ni prosil za denar, bil je vljuden, midve pa sva ga sem ter tja povabili na kosilo, in takrat je užival v jedeh, ki jih še nikoli ni jedel, palačinke z nutelo so se mu zdele imenitne! Na koncu sva mu v zahvalo kupili plastično ročno uro in bilo jo je tako vesel, kot da sva mu podarili najmanj rolex.

Ali lahko del denarja doniram? Arjun je danes študent na šoli za mehanika v avtomobilski proizvodnji v mestu Dehradun. Ker mora plačati šolnino, starši pa nimajo denarja, ob šolanju redno dela. Ima najeto skromno sobico, ki mu jo pomaga plačevati brat, ki je že pri kruhu. Ta njegova sobica je res majhna, v njej ni nobenega pohištva in Arjun si zvečer pripravi posteljo na tleh. Ko ga vprašam, čednega mladeniča, ali ima kakšno deklico, močno zardi in reče, da nima časa za dekleta, saj mora pridno študirati in delati. »Moram se čim prej postaviti na noge, da ne bom bratu v breme,« mi še razloži. Da pride čim ceneje skozi mesec, si tudi kuha sam. Na tleh, na plinskem gorilniku.

Več v reviji Zarja št. 12. 19. 3. 2019.