Mojca Šapla 1 Odkrito.si

Spodnje perilo za usodno žensko

8da716277e_62209401 Svet24.si

Žalostna Rasema znova v šov po ljubezen

deklica Petisvet.si

Reinkarnirana deklica se spominja 10 prejšnjih ...

jedrska elektrarna krško, nek Svet24.si

»Ob vsem strahu pred jedrskimi elektrarnami me ...

2 kraljica Svet24.si

Kraljico so evakuirali zaradi invazije podgan

1_boštjan Romih uvodna_Mateja Jordovič Potočnik Njena.si

Neskončno hvaležen Boštjan Romih

Primož Vrhovec in Jan Bučar Njena.si

Ima slovenski igralec skrivno hči?

Mnenja

Razprodaja duhovnosti

Zadnje čase imam pravo alergijo na besedo duhovnost. Vse je postalo »duhovno«; vsak, ki ima pet minut časa, se razglasi za guruja, vsi ponujajo in (predvsem) prodajajo takšno ali drugačno tehniko, s katero bomo zlahka dosegli notranji mir in razsvetljenje, kar že to pač pomeni. V rahli »duhovni« jezi sem prispela v Rišikeš, svetovno prestolnico joge in sveto mesto za hindujce. Sem sem prišla, da bi hodila na satsange znanega duhovnega učitelja Moojija.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Ni več prostora za plakate. Zdaj že vem, če me razjeda kakšen dvom, življenje vedno poskrbi, da ga izkusim v polnosti, da ga še malce potencira. Večkrat sem že bila v Rišikešu, pa ga še nikoli nisem videla s tega zornega kota. Mesto je polepljeno s plakati, ki vabijo na vse mogoče duhovne dogodke, tečaje mnogoterih vrst joge, satsange različnih učiteljev duhovnosti, v marcu bo tam tudi mednarodni festival joge, ki se ga bodo udeležila spoštovana imena s tega področja. Imela sem občutek, da sem prišla v velik nakupovalni center, kjer je edini prodajni artikel duhovnost.

Svet je čisto ponorel! Dan po prihodu sem se odpravila na sprehod ob reki Ganges, ki teče skozi Rišikeš, z namenom, da obiščem saduja, svetega moža Menore Girija, Nemca, ki že dvajset let živi na stopnicah ob reki in o katerem sem že pred leti pisala. Nisem vedela, ali je še tam. Na moje veliko veselje je bil. Našla sem ga sedečega, zatopljenega nekam v svojo notranjost. Zdel se mi je pravi, da mu potožim o svojih dvomih, ki se mi porajajo okoli vse te strašne duhovnosti. Iskreno sem mu povedala, kaj vse me grize, tudi to, da je »moj« učitelj Mooji postal strašno »velik«, njegova organizacija se je razrasla in stvari niso več tako pristne, vsaj po mojem, kot so bile. Že samo poimenovanje učitelja mi deluje čudno, vsako leto mu dodajo kakšen duhovni »čin«. Najprej je bil Moo-ji (ta ji pomeni izraz spoštovanja), potem je postal Mooji-baba, zdaj pa ga naslavljajo s Sri Mooji-baba. Tisti sri pomeni sveti. Vse dogajanje okoli njega mora teči strogo po protokolu, letos je novo to, da v dvorano, kjer ga pričaka okoli tri tisoč sledilcev, vstopi s polnim naročjem vrtnic, ki jih deli med ljudi. Moti me tudi, da ima partnerico, ki je njegova dolgoletna sledilka; spominja me na odnos učitelj – učenka. To, da je kakšnih 30 let mlajša od njega, niti ni tako pomembno, saj dopuščam možnost, da sem še vedno na zelo nizkih obratih (vibracijah), pa tega »svetega« odnosa do spolnosti še ne dojamem v popolnosti. Moojijeva organizacija je postala velikanska, v njej se vrti tudi veliko denarja. Gre za velik posel! Ko vse te svoje dvome položim pred skromnega babo, ki živi v uboštvu in je globoko povezan z Bogom, ta pade v smeh. Ampak to ni bil navaden smeh, šlo je za mogočen krohot. Tako mogočen, da so mu po licih polzele solze. Rekel je samo – a si končno dojela? To vse je Hollywood, to vse je samo predstava! »Poglej malo okoli, ta svet je čisto znorel, na mojih stopnicah tukaj ni več nobenega miru. Mimo se valijo množice duhovnih turistov, ki me neprestano sprašujejo neumnosti,« je še dodal in vzel svojo posodico, s katero se je odpravil v ašram po svoj dnevni obrok hrane. Samo gledala sem za njim …

Nov marketinški prijem. Novim časom potrošništva so se prilagodili tudi otroci, ki na bregu Gangesa prodajajo cvetje, ki ga kupci potem spustijo po reki z različnimi željami. Svojo storitev so zdaj podražili in stane 10 rupij, še pred kratkim jih je bilo dovolj pet. Ker pa je bila prodaja bolj slaba, pravzaprav je bilo malih prodajalcev preveč, so si zdaj izmislili nov prijem. Če ne kupiš cvetja, te vprašajo, od kod si, potem pa ti razložijo, da zbirajo kovance z vsega sveta. In če lahko kaj prispevaš v njihovo zbirko. No, tri metre naprej pa te že čaka drug prodajalček, ki pred tabo pomoli pest, polno evrskih kovancev. »Daj, didi, zamenjaj mi to v rupije!« Še bolj »gajstni« pa so mali prevaranti, ki predte molijo bankovec za petsto rupij s prošnjo, da ga zamenjaš z bankovci po sto rupij. Posel ima samo eno majhno napako – petstorupijski bankovec že nekaj let ni več veljaven. Velika večina duhovnih turistov pa tega ne ve in velikokrat nasedejo. Ampak jaz tem malim otročajem nič ne zamerim. Prihajajo iz sluma, iz najrevnejšega dela Rišikeša, in treba je preživeti. Življenje ni vedno najbolj prijazno.

Več v reviji Zarja št. 10, 5. 3. 2019.