IMG_20180401_134602 Odkrito.si

Tanja Žagar tega ne bo nikoli pozabila! S sinkom ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 21. aprila

Žalostna ženska Petisvet.si

Žalostna resnica o njej, ki o drugih grdo govori!

sarec marjan1 - profimedia Svet24.si

Kot ga (ne) poznate: ko Šarca podcenjujejo kot ...

samantha cohen 1 Svet24.si

Meghan znova šokirala: zdaj je sporočila, ...

10_Miha_Perat Njena.si

Zvezde plešejo: Takšno soprogo ima Miha Perat

ema in milan Njena.si

Milan razkrinkal priljubljeno Emo?

Mnenja

Kam je šla slovenska kultura?

Ob slovenskem kulturnem prazniku smo pesnike in pesnico, pisatelje, arheologinjo in celo duhovnika vprašali, kje se skriva rešitev, da bi zmogli odtaliti »družbo, ujeto v led slovenske zime«. »Časi niso nič boljši od Trubarjevih, a dobra knjiga vedno najde bralca, nekaj solidnih pisateljev in poštenih urednikov se še vedno trudi po starem, na koncu slabo vedno odpade ...« Lani smo se poklonili, kjer se je le dalo, velikemu Cankarju, v teh dneh prihaja na vrsto Prešeren. Bo to dovolj? »Slovenska umetnost bo še naprej veselo hirala in umirala. Niti ne na obroke, ampak z velikim zamahom.« Toda upanje še tli, kajti »tudi ta hip nastajajo umetniška dela, ki bodo trajno bogatila narodovo zakladnico«.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, režiser:

kultura moderndorfer_foto_mjp.jpeg
Vinko Möderndorfer
Revija Zarja

Butalci so raje očistili čistilca kot pa pravo svinjarijo

»V preteklem letu so se umetniki in sploh vsa kulturna javnost ob stoletnici nesrečne smrti spominjali Ivana Cankarja, književnika, ki je bil neizprosen kritik slovenskega bivanja. Žal pa se ob tem položaj umetnikov v naši deželi ni prav nič izboljšal. In prav to bi bil lahko res vsebinski in pravi poklon poslanstvu Cankarja kot umetnika, ki si ga prav vsi, ne samo politični veljaki naše dežele katere koli barve, tako strastno lastijo. Cankar je bil namreč v svojem času prvi, danes bi rekli 'svobodni umetnik', ki se je preživljal zgolj s svojim umetniškim delovanjem. In vemo, da se mu je mnogo bolje godilo, kot se danes godi večini slovenskih vrhunskih umetnikov, čeprav živimo v samostojni državi Sloveniji, o kateri je Cankar lahko samo sanjal. Namreč: izboljšanje gmotnih razmer na področju umetnosti, zaton prekarstva samostojnih delavcev v kulturi, stanje, da bodo tudi umetniki za svoje delo plačani pošteno in da bo čisto zares umetnost eden od pomembnih stebrov naše nacionalne samozavesti, družbe in države … Vse to bi bil pravi poklon slovenski umetnosti ob Cankarjevi obletnici. Celoletno praznovanje se je tako izkazalo zgolj kot Potemkinova vas, nekakšen privid, da je v Sloveniji z umetnostjo vse v najlepšem redu in da smo narod, ki ljubi in ceni umetnost. Zadnji dogodki na ministrstvu za kulturo pa žal kažejo, da bo tudi z novo politično garnituro Avgijev hlev slovenske kulture ostal neočiščen. Pa tako dobro je kazalo! Vendar so Butalci raje očistili čistilca kot pa pravo svinjarijo. In spet smo tam, kot je v tej deželi običajno. Nikjer. Slovenska umetnost bo še naprej veselo hirala in umirala. Niti ne na obroke, ampak z velikim zamahom.«

Ifigenija Simonović, pisateljica, pesnica, predsednica PEN:

kultura ifigenija simonovic.jpg
Ifigenija Simonović
Revija Zarja

Glede kulture in kulturnosti smo na tleh

»Kam je šla kultura? To ni nekaj, kar je zunaj nas, kar nas lahko zapusti. Smo kulturni ali pač nismo. Kultura je barva našega glasu, to je jezik našega vika ali krika. Četudi Prešernov 'hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne', še nekaj časa počasi umira, brli, kakor sveča, dokler ji preje ne zmanjka, četudi še nekaj pomladi poganja liste, se pač ne pobere več. Bojim se, da so korenine načete. Prihaja čas, ko bo treba zasaditi nov drevored. Upam, da niso mladi popolnoma obupani. Še je čas za 'avantgardo'. Ta hip tisto, kar zares stoji, stoji, kar pa je treba porušiti, ni vredno objokovanja. Mislim, da smo glede kulture in kulturnosti na tleh in da je nastopil čas za pobiranje.«

Verena Perko, arheologinja, publicistka, pesnica, strokovnjakinja za kulturno dediščino:

kultura verena perko _foto Lucija Perko.jpg
Verena Perko
Lucija Perko

Kulturna dediščina je kot zrak in voda 

»Če pojmujemo kulturo zgolj kot to, kar nam ponujajo gledališča, muzeji in galerije, knjižnice in brezštevilni ustvarjalci, je naše umevanje kulture hudo poškodovano. Kultura je mnogo več kot zgolj 'ponudba in povpraševanje'. Je način sožitja, soustvarjanja in uživanja kakovostnega življenjskega okolja, ki ga prežemajo sodobne stvaritve in kulturna dediščina. Kultura je način sobivanja v skupnosti, ki ga določajo pravila, vrednote in njih spoštovanje. Tega ne zmore dati zgolj živa produkcija, ki je seveda nadvse pomembna in potrebna za samoudejanjenje posameznika in družbenokritično refleksijo. Trdno oporo samobitnosti in temelj ustvarjalnosti pa daje predvsem kulturna dediščina. Pa ne tista, zaklenjena v muzejih, temveč zasidrana v vsakdanjem okolju, ki se v sobivanju pretaplja v nova ustvarjanja. In ko rečem, da je prav kulturna dediščina brezpogojni imperativ človekovanja, v naši sredini zveni to skorajda bogokletno. Pomaga šele sklicevanje na Unescov navedek, da je kulturna dediščina človeštvu potrebna enako, kot sta mu potrebna zrak in voda. Zgolj in samo v preteklostih se lahko družba kritično uzira in razume zakonitosti svojega gibanja skozi čas in sobivanja v prostoru. Kulturna dediščina je vir vseh naših znanj o okolju, je materialni zapis etičnih in ne nazadnje tudi moralnih metrov sobivanja. Slovenci je ne cenimo pretirano. Nasprotno, čedalje manj sredstev ji namenjamo, beseda sama pa je izginila celo iz Nacionalnega kulturnega programa. In enako pospešeno izginja iz našega okolja. Pri nas velja, da so vse sodobne umetniške produkcije pomembnejše. Kot bi lahko sodobje samo po sebi zmoglo nasititi in napojiti človekova brezkončna iskanja. V resnici gre prej za govorico pohlepnega kapitala, ki se s ciljem popolne kontrole osredotoča zgolj na sedanji trenutek in briše vse, kar ima s kulturo opraviti. Človekova kultura je človekova presežnost. Korenini daleč nazaj in prerašča v daljno prihodnost. Če pomislim na slovensko (ne)kulturo dialoga, grobega izsiljevanja, javnega klevetanja, izključevanja in nestrpnosti, ki se že zelo dolgo bohoti v vseh ustanovah vse do samega vrha, se zavem, da smo prišli do točke, ko se bomo morali ustaviti in presoditi. Kaj je kultura? Vsakovrstno izživljanje posameznika na račun skupnosti? Skupinsko laganje o cesarjevih novih oblačilih? Ali pa je to odločitev, da najdemo način, kako spoštljivo varovati kulturno dediščino kot neskončno obliko kulturnega ustvarjanja in delovanja v prid sožitja, spoštovanja. In kot predpogoj demokratične družbe.«

 Aleš Šteger, pesnik, pisatelj, prevajalec:

kultura Ales Steger; Foto Bernhard Aichner1.JPG
Aleš Šteger
Bernhard Aichner

Postali smo kulturno dvolični

»Kam je šla kultura? Če mislimo na umetniško produkcijo, je je pri nas nadpovprečno veliko. Živimo v časih popolnega razkošja umetniških praks, eksperimentov in različnih pozicij, včasih že kar hiperprodukcije, ki pa, žal, prepogosto ostaja v ozkih krogih in krožkih, premalo seže v javnost, premalo prepoji in nahrani skupnost. Še manj je umetniške produkcije, ki bi nastajala v Sloveniji in bila sprejeta izven naših meja, čeprav se tudi tukaj zadeve počasi, a vztrajno popravljajo na bolje. Če pogledam dve, tri desetletja nazaj, je kultura in umetnost na Slovenskem postala neprimerno bolj mnogotera. Danes upravičeno govorimo o kulturah na Slovenskem. Z mnogoterostjo pa smo vsi bogatejši, obenem pa malce bolj dezorientirani, kar ni nujno slabo. Če primerjamo stanje danes in na začetku devetdesetih, ko smo dobili državo, je opazno bistveno povečanje vloge ženskih ustvarjalk, kar je odlično. Kot merilec uspeha vse bolj šteje zgolj inkaso, kar je manj odlično. Vse bolj pa pogrešam sfero radikalne umetniške drugačnosti. Politična korektnost in predvidljivo samodeklariranje alternativnosti je postalo čisti mainstream. Tiste, ki so izven tega in radikalno drugačni, se enostavno zignorira, kot da ne obstajajo. Postali smo bolj kulturno dvolični, navidez bolj svetovljanski in pogosto manj tolerantni – in to pogosto v imenu neke domnevne tolerance.«

Več v reviji Zarja št. 6, 5. 2. 2019.