kris Svet24.si

FOTO: »Tako sem pridno čakal na kliniki, ko so ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Mnenja

O pankrtih s Tomšičeve 3

Dva dni po razglasitvi Zarjine ženske leta sem morala spet proslavljati; to pot v Cankarjevem domu.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Ni se mi posebej ljubilo, a ne oditi tja bi bilo nespodobno. Če imajo mega proslavo tvoji starši, je pač treba biti spoštljiv. Dobila sem uradno vabilo s kar spodobnim sedežem v dvorani, nekaj medijske pozornosti in srečanje z milijonom dobrih starih ksihtov. Bilo je zelo prijetno in precej nostalgično. Praznovali so, kot rečeno, starši. Naj spomnim: bila je šestdesetletnica časopisa Delo.

Treba je spomniti nepoznavalce, in teh je večina: revijo, ki jo imate v rokah, so si tedaj pod drugim imenom izmislili pred zdaj že davnimi časi na časopisu Delo. Da, natanko tako: izmislilo si jo je nekaj posebej gajstnih novinarjev in urednikov Dela. Dajmo, naredimo nekaj novega, babjo revijo, so rekli tisti štirje glavni gavnarji, vsi žal niso več med živimi. Ideja je sprva sicer skoraj pri priči pogorela; novi ženski časopis, ki so ga delali sami dedci, je ekspresno propadal. Zadnji hipec, minuto pred dvanajsto, smo ga po treh mesecih izginjanja s čisto drugim pristopom in vsebino čudežno obudile nazaj v življenje, kajpak, babnice. Jaz sem prišla tja s časopisa TT. Tisto je bil zelo cenjen, zelo resen Delov tednik, prvi in zadnji takšen svojega rodu pod slovenskim soncem. Delo si je izmislilo še nekaj drugih svojih »postranskih« medijev, bolj in manj uspešnih, a vsi po vrsti so bili sposobni in dobro napisani mediji in roditelju noben od njih ni bil v sramoto. Revija, ki jo ta hip držite v rokah, je staršem prinašala tudi izjemen dobiček: od vseh slovenskih revij smo imeli daleč najvišjo naklado.

Da smo Delovi otroci, ni poleg porodnih okoliščin dokazovalo le, da smo bili doma na Delu, zaradi grozne prostorske stiske sicer v sosednji hiši, na Tomšičevi tri. Sedela sem po uradni dolžnosti tudi redno na kolegijih časopisa in delila delo, ideje in skrbi z uredniki in vodstvom. Potem so šli časi naprej in prišli so predvsem tozdi. Delo je postal drug tozd kot Delo Revije, ampak, vidite, ime roditelja smo še kar naprej ohranili tudi v imenu svojega novega tozda. Odtlej je preteklo zdaj že ogromno vode, a staršev, kot se ve, ne pozabiš nikoli.

Lahko pa seveda pozabijo starši tebe. In natanko to se je dogajalo na mega proslavi šestdesetletnice Dela v Cankarjevem domu: otroke je zatajilo. Čisto razumem, seveda, da je šlo pač za poseben koncept dogodka, zgolj za dnevnik, in se zdi tole moje užaljeno jadikovanje komu smešno. Ampak tudi ob hkratnih plahtah o sedanjosti in zgodovini največjega in najpomembnejšega slovenskega dnevnega časopisa v njem v času, ko to pišem, o nas, očitno pankrtih, še nisem zasledila niti vrstičke – in to malček zaskeli. Sem pač še iz starih, že zdavnaj preživetih časov in iz preživete, morda tudi smešne občutljivosti. In sem tole zapisala le, da se ve. Mislim, da je prav, da se ve in da je to  treba vedeti.

Dovolj o tem.

Seveda se je daleč najodmevnejši in najspektakularnejši TV-dogodek v zadnjem času odvijal v londonskem parlamentu in sem ga spremljala na BBC. Lahko bi ga tudi na CNN; zlasti uvodni, najbolj dramatični večer, ko je parlament, ki je Terezin načrt z brexitom raztrgal bolj kot karkoli drugega v britanski parlamentarni zgodovini, učinkoval kot nekakšen zgodovinski teater in bodo posledice predvsem za Veliko Britanijo in za Evropo zagotovo tudi zgodovinske. Bučni in osupljivi, predvsem pa noro množičen NE Terezinemu predlogu brexita nas je, se je videlo prav kmalu, prehitro in ne dovolj upravičeno razveselil, in se še prav nič ne ve, ali to ni bila morda celo slabša varianta razvoja dogodkov. Počakajmo. Huh, kakšno usrano in vseh nesreč polno zgodovinsko leto 2019 je očitno pred nami! Bravo, svetovne šlogarice.

In že drvim k drugemu mega dogodku zadnjih časov, to pot iz domačih logov; k mega koncertu, k orjaški in tako rekoč nepreseženi zdaj že dobro znani glasbeni manifestaciji, ki se ji reče: Modrijani 2018. Madona, kakšno olajšanje: o čem govorim ta hip, ne ve kvečjemu kaka upokojena in gluha operna pevka, in zato mi ni treba posebej razlagati, o čem bo tekla beseda. Bog oče, se pravi Blaž Švab, je spet neutrudno pritiskal na vse registre in kot vsakič ustvaril unikum: narodno-zabavno fešto, ki je preprosto ni mogoče preseči in je tudi na televiziji tisti konec tedna, vključno s ponavljanji, zasedla vse možne termine. To je zagotovo Blažev skriti moto, njegovo tiho hrepenenje: vsako leto posebej ustvariti na tem področju nekaj nedosegljivega, edinstvenega, famoznega, in to poslanstvo spet ni zatajilo. Spet ga ni junaka, ki se mu bo lahko vsaj od daleč postavil ob bok. Sem pa to pot zatipala v mega dogodku Modrijani 2018 nekaj malega novih poudarkov, izstopajočih posebnosti, ki mi dotlej niso padle v oči.

Na prvem mestu naj omenim nekoliko povečano vsebnost harmonike, seveda tiste Slovencu najljubše frajtonarice, ali kakor se že pravi tisti reči s knofi; vsaj moj občutek je bil tak. To seveda ni nič posebnega: harmonika je vsakič duša zdaj menda že največje in najbolj priljubljene megalomanske slovenske prireditve. A zdi se mi, da je bilo frajtonarice to pot več kot doslej in kot drugega, denimo temu s kančkom ironije alternativnega dogajanja in zvokov. Gasilska veselica, tako ljuba slovenskemu duhu in bitju, je kot nekakšno božje oko zmagovito bdela nad scenografijo cele mini slovenske vasice, ki se je prijazno gnetla na velikanskem odru z nešteto nastopajočimi, med drugimi največjimi estradnimi pevci vseh branž.

Več v Zarji št. 4, 21. 1. 2019.