seku mady marusa Odkrito.si

Seku M. Conde: Res je, pričakujem naraščaj!

operacija, kirurg Svet24.si

Kirurg pacientki pomotoma odstranil ledvico in ...

Par, moški in ženska Petisvet.si

Zgodba, ki vam bo ganila srce in orosila oči

bralka Svet24.si

Za oskrbo moža plača toliko, da ji za prehrano ...

Zvezdana Mlakar Svet24.si

Zvezdana Mlakar je pristala na urgenci

Miley Cyrus, Liam hemsworth Najstnica.si

Miley Cryus spregovorila o nosečnosti

zirija  (4) Njena.si

Ana Klašnja še nikoli tako seksi

Mnenja

Skriti pomen lepila

Ne, ne bom o lepilih, čeprav brez lepil ni življenja, in to vedo mnogo bolje od mene zlasti mizarji.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Včasih je pomen lepila lepo razviden in jasen kot beli dan. Dostikrat pa je tudi skrit: veš, da nekaj ni v redu, da ne štima, kot radi rečemo. Česa manjka, pa se ne domislimo pri priči. Prav to se mi je zgodilo ob gledanju letošnjega Miklavževega koncerta na nacionalki, čeprav priznam, da to sploh in od nekdaj ni moja favoritka med oddajami. Tudi nikoli ni bila. Je pa koristna. Dobra dela in darila so čisto pomembna reč. Celo nujno potrebna reč so, kajti tisti prikrajšani bi bili brez odprtih src v teh časih še bolj prikrajšani kot sicer. Na jetra pa mi gre osladno poveličevanje dobrote, ki naj zlasti pred decembrskimi prazniki omeči nekoliko trdo zapečeno slovensko srce. Joj, kako sem jaz en dober človek! Joj, kako sem plemenit! Ogabno.

Kako je prišel vame ta odpor do razkazovanja plemenitih src, sem vam morda nekoč že poročala. Naj vam na kratko ponovim. To imam po svoji stari mami. Moja stara mama, vdova po nadučitelju, je stanovala v Ljubljani s šestimi otroki. Z vdovsko pokojnino, ki je bila že tedaj podobno usrana, kot je danes, je šolala šest otrok in jih pet spravila celo do univerzitetne diplome. Zame je to še vedno popoln čudež, ki mi bo ostal na veke vekov nedosegljiv in nedoumljiv. Je bilo pa treba izkoristiti sleherno priložnost predvsem za poklonjeno obleko in obutev, tega je sredi polikanega mesta kronično primanjkovalo. No, zlata priložnost za tovrstne dobitke se je že tedaj, pred prvo svetovno vojno, ponujala za Miklavža in božič. In je stara mama nekoč na začetku pobrala otročad in se napotila pred ljubljanski Magistrat, kjer se je imel zgoditi pomemben obdarovalni dogodek. In tako so tam, obrnjeni drug proti drugemu, stali na eni strani mestni reveži, da ne rečem berači, njim nasproti pa plemenite in imenitne ljubljanske bogate gospe, ki so se za Miklavža odločile, seveda vsem na očeh, storiti javno dobro delo. Televizije, to je odveč poudarjati, tedaj še niso izumili, in to je stvar le nekoliko olajšalo. Kaj se je tam dejansko dogajalo, še vedno ne vem natanko, mama je bila še premajhna, da bi opazila kaj bistvenega. Si je pa za vse življenje zapomnila, da je stara mama na tisti večer potem doma jokala. Nič ni rekla, le jokala je. To je bil zelo nenavaden prizor. In potem niso šli Potokarji niti enkrat več pred Magistrat na zahvaljevanje dobrim gospem, čeprav bi jim tisto, kar so jim dobre gospe prinesle v dar, najbrž hudičevo prav prišlo.

Temu se je menda tedaj reklo ponos in te nadloge se je potem nalezla tudi moja mama, čeprav je to res precej nadležna lastnost. Danes so ljudje, predvsem revni ljudje, v tem pogledu v glavnem bolj praktični.

In prav tega sem se precej pozneje od mame in od stare mame nalezla tudi jaz in sem na vsakovrstnih plemenitih obdarovanjih revežev že vse življenje nekoliko na trnih, nervozna in z nekakšno nepotrebno kislino v želodcu. Zato sem tudi pri raznih TV-obdarovanjih zagotovo preveč zadrgnjena in dosti preveč občutljiva. To dejstvo je treba upoštevati.

Kristus, kam me je odneslo. Brž nazaj k oddaji. Letos me je tista obvezna lepljivost, ki jo začutim na prstih in v preponi, zmotila nekaj manj kot nekaj drugega. Kmalu po začetku gledanja in potem vse do konca oddaje sem namreč pestovala zoprn občutek, da posamezne točke sporeda bingljajo same zase nekje v TV-vsemirju, brez potrebne samoumevne navezanosti druga na drugo;  brez logičnega, dramaturškega loka, tako, kot sem zgoraj že napisala: brez lepila. Ne, ne, ne gre za to, da jih ne bi nihče povezoval. Zelo sta se trudila Polona Juh in njen ne najbolj srečno izbran sovoditelj Marko Pokorn. Vsak zase sta seveda luštna, Polona celo izvrstna, in imata v tem pogledu ogromno kilometrino. Prave kemije pa vseeno ni bilo, vsaj za moj okus ne. Nista šla na pravi način skupaj. In je to občutek izgubljenosti v vesolju med oddajo le še stopnjevalo. Občutek imam, da tudi letošnji izplen, letošnje dobre gospe, če hočete, ni bil tako zelo odprtih src kot kdaj prej. Popravite me, če nimam prav, jaz želim le vse dobro.

A dovolj o lepilih. Gremo k slovenski politiki. Tu se zadnje čase dogaja vse sorte. O volitvah vemo vse in preveč in so se mi zdele po svoje čisto luštne. Dovolj je bilo neodvisnih kandidatov, tistih z brda z dola, ki jih razen domače občine živ krst ne pozna, da se je precej raztopil tisti grozni občutek politične miškulance, ki sicer ob parlamentarnih obvezno prepoji tudi lokalne dogodke. Zdaj se jih sicer precej pritožuje, kar pleni vse večjo pozornost, kajti plenjenje pozornosti je, ljubčki moji, zelo pomembno politično opravilo, ki prinaša točke, kar vedo že vsi tudi na četrtnih volitvah. Lahko se bo reč tudi razlezla v eksces, to veste vi ta hip bolje od mene, ki trenutno tičim še sredi prejšnjega tedna. Ampak da mečeš frnikulo ali karkoli že, ali boš župan ti ali namesto tebe ono drugo teslo, to nam pa še ni čisto domače in se mi zdi zabavno. Meni, seveda, volilnim komisijam pa prav nič. Bomo videli, kaj se bo iz vsega tega izcimilo.

Če odštejem povolilne lokalne zdrahe, pa se mi zdi, da imamo po dolgem času končno spet en tak precej spokojen, praznični advent. K temu je nemalo pripomoglo, da je novinec Šarec rokohitrsko in za zaveso naglo spekel potico vsakovrstnih rahlih povišanj plač in drugih denarnih blagodati ljudstvu in nam torej ni treba vsak dan od jutra do večera poslušati po ulicah stavkovnih ragelj in drugih hrupnih rekvizitov. Čeprav odkar sem si ogledovala nedavne pariške demonstracije, za evropske stavke menim, da so v bistvu le malce hrupnejši pikniki in da, skupaj z mnogimi drugimi v Evropi, sploh ne vemo, kaj pomeni prava ofenzivna stavka. To ve po novem tudi pariški Slavolok zmage, ki so mu stavkajoči doslej prizanašali.

Več v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.