danijela Odkrito.si

Danijela Martinović spregovorila o hudi bolezni

game oer Svet24.si

Najpopularnejši slovenski "Boy Band" se vrača ...

20181019_170816 Petisvet.si

Živalske karte napovedujejo za naslednji teden

Melanie Marden Svet24.si

VIDEO: Spregovorila »gola Melania«: grozijo ji s...

Sašo Avsenik Svet24.si

Sašo Avsenik postal očka

Justin Bieber, Hailey Baldwin Najstnica.si

Justin Bieber končno potrdil poroko

rok damis-loser Njena.si

The Biggest Loser: Takšen je Rok 4 mesece po ...

Mnenja

Česa vse se spominjamo 9. maja?

Moji generaciji, tudi generaciji naših otrok je bilo to jasno.

Avtor:

Majda JUvan

Značke:

Na ta dan se je uradno končala druga svetovna vojna. Nemčija je podpisala kapitulacijo, zavezniki so slavili zmago. In z njimi, po zaslugi NOB, tudi mi. In res smo slavili. S ponosom in zavedanjem, da so naši starši in stari starši prepoznali grožnjo narodu in se večinsko uprli okupatorjem. Spominske slovesnosti so bile pravo ljudsko rajanje. Zakaj tudi ne. Bil je to dan nacionalnega ponosa in spomina. Tudi na simbolno rdečo zvezdo. Del naše skupne zgodbe je del tiste zgodovine, na kateri temeljita – ali pa bi vsaj lahko – narodova identiteta in nacionalni ponos. Četudi vem, da so poteze na šahovnici mednarodnih delitev vlekli veliki. A takratne opredelitve in voditelji so nas obdržali v igri in zemljevidu. Kar je res, je res.

Skratka, ne takrat ne danes jaz ne dvomim, na NOB in OF smemo in moramo biti ponosni. Nad kolaboracijo smemo in moramo biti zgroženi. Pika. Če bi to znali priznati, bi tudi lažje razumeli. Bi tudi vse, kar se je dogajalo po koncu vojne, znali razumeti in obsoditi. Se opravičiti, pokloniti žrtvam in popraviti tisto, kar se popraviti da. Tako pa dopuščamo kot narod in država, da je vse to še vedno priročno gradivo za nabijanje golobradih strankarskih jušnikov. Priznam, da ne vem, ali naj se smejem ali jočem, ko poslušam 25-, 30-letnike, kako grozno da je bilo v prejšnji državi, ko so »nas« tlačili komunisti, ko da je dobro živela le peščica najvišjih partijcev, vsi drugi pa smo ječali v okovih partijskega enoumja. Zavedeni, za železno zaveso zaprti in zaplankani. Mimogrede, že v 60. letih smo lahko Jugoslovani s potnimi listi potovali v tujino brez vizumov.

V Sloveniji je bilo med drugo vojno ubitih 90.000 ljudi oziroma kar šest odstotkov takratnega prebivalstva. Število po vojni pobitih pa je 14.000. Če bi se takrat Slovenci zmogli bolj enotno opredeliti za boj proti okupatorju in ne bi zaradi takšnih in drugačnih računov v deželi potekala tudi državljanska vojna, bi bilo enih in drugih žrtev bistveno manj. V Franciji, kjer so po vojni tudi na hitro obračunali z izdajalci, je bilo med vojno žrtev manj kot en odstotek prebivalcev, po vojni pobitih pa »le« okoli 11.000 ljudi.

Strahotno pomembno je, da se politiki o pomembnih rečeh znajo dogovoriti prej, preden se morija začne. Večni, a velikokrat namenoma preslišani nauk. Mir je v interesu le nam, navadnim smrtnikom, ki, če ga ni, plačamo najvišjo ceno.

Zato je prav, da 9. maj kot dan zmage naše in zavezniške vojske praznujemo. In zelo prav bi bilo, da bi tudi današnje generacije šolarjev kaj slišale o tem, kar se je v naših krajih dogajalo pred 70 leti in več. Ni jih treba obremenjevati z zgodbicami o kurirčkih, morda ni treba vedeti za čisto vsak premik v čisto vsaki ofenzivi, nič pa ne bo narobe, če bodo današnji najstniki izvedeli, zakaj in po čigavi zaslugi je v Sloveniji med drugo vojno divjala tudi državljanska. Kdo jo je dobil in kdo izgubil. V vojnah je pač tako. Za to namreč v vojni gre. Za zmago ali poraz. In na koncu ni vseeno, za katere vrednote in generale se opredeljujejo eni in drugi. In tudi to, da za izdajo naroda in kolaboracijo z okupatorjem ni opravičila, morajo izvedeti. Ne na zemlji, ne na nebu. In ja, ob tem je treba dejstvo, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, vzeti v zakup. Berem, da je temu delu naše skupne preteklosti v učbenikih namenjenega vedno manj prostora. Ni mi jasno, zakaj? To, da so naši prapradedje kot avstro-ogrski vojaki izgubili prvo vojno, s ponosom razložimo, ko govorimo o soški fronti, to, da so naši dedje v drugi zmagali, bi pa najraje kar zamolčali!

Tudi zato za vse, ki ste morda prezrli, pa vas zanima, več kot zanimive so pripovedi dr. Zore Konjajev, legendarne neonatologinje in partizanske zdravnice, o teh in, na koncu, tudi zdajšnjih časih. Ne le da je gospa pri svojih 97 letih neverjetno vitalna, da ima neverjeten spomin, tudi zelo načelna in poštena je v svojih prepričanjih. Nobenega hujskaštva ali sovraštva ni v povedanem. Le to, da so bile razmere takšne, da se je okupatorju bilo treba upreti. In se je, dekle, takrat staro 20 let. In tako kot ona se je takrat odločila domala polovica slovenskih zdravnikov in tričetrt medicincev njenega letnika. Lepa dota ceha, nedvomno. Današnje tehnologije in arhivi nacionalke omogočajo ogled in poslušanje tudi zamudnikom.

Več v Zarji št. 19, 8. 5. 2018.