indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Voranc Boh (1) Njena.si

Umrl priljubljeni Blaž iz Reke ljubezni!

Mnenja

Ti lahko zaupam, zdravstvo?

Pred leti se mi je nekje pod vratom pojavil rjav hrapav madež in počasi rasel. Melanom? Ker pač vem, kako usoden je lahko, sem se žrla podnevi in ponoči.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Zdravnica je zmajevala z glavo in mi napisala hitro napotnico, opozorila me je, da bom na ustreznem oddelku onkološkega inštituta pač čakala, dokler me ne bodo sprejeli. Res sem v čakalnici sedela nekaj ur, in ko so me naposled pregledali, sem si oddahnila – tisto ni bil melanom in prijazna zdravnica mi je pojasnila, da je moja izbrana zdravnica ravnala prav: s svojim poznavanjem, pa tudi brez ustreznih instrumentov pač ni mogla presoditi, ali gre za melanom ali ne. Pa me v zdajšnjih polemikah okrog tega, da bodo družinski zdravniki kaznovani, če bodo brez potrebe pisali napotnice za specialiste, zanima, kako bi se po novem končala zgodba z mojim »melanomom«. Bi me moja zdravnica sploh upala poslati naprej, če bi ji grozila kazen? Jaz bi zaradi sekiranja vsekakor prej ali slej končala na psihiatriji. Ti lahko zaupam, zdravstvo, se najbrž te dni sprašuje veliko državljanov, tudi takšnih, ki imajo z zdravniki in drugim osebjem najboljše izkušnje. Kaj mi pomaga, če je moja zdravnica skrbna, ko pa jo sistem sili, da razmišlja predvsem o proračunu. Kar veliko zadev je že bilo na sodišču, ko zdravniki niso prepoznali resnosti bolnikovega stanja in ga niso obravnavali po ustreznem protokolu, kar je povzročilo trajno invalidnost ali celo smrt. Seveda ne gre le za »nepotrebne napotnice« in varčevanje, ampak tudi za preobremenjenost zdravnikov, kot se je zgodilo na otroški intenzivni terapiji v Ljubljani – kjer so namesto 20 zdravnikov trenutno le trije, kmalu pa bosta ostala le še dva. In pri tem nas vodja tega oddelka tolaži, da je vse pod kontrolo in da se staršem ni treba bati za življenje njihovih otrok, vodja enakega oddelka v Mariboru pa pravi, da imajo tudi sami premalo kadra (in ga težko posojajo) in da če ljubljanska otroška intenziva neha delovati, tudi sami nimajo kam pošiljati bolnih otrok, ki jim že do zdaj v Mariboru niso bili kos. Torej kaj? Zdravniki, ki odhajajo, nočejo javno govoriti, le redki imajo Brecljeva jajca (vsekakor oprostite izrazu), zasebno pa povedo, da ne gre le za denar in preobremenjenost, ampak za slabo vodenje in še slabšo organizacijo dela, za zanič medčloveške odnose in za neupoštevanje predlogov, kako bi lahko kaj izboljšali. Kuštrinov sindikat se je ihtavo boril za višje plače (in uspel podreti plačni sistem), skoraj nič pa nismo slišali o prej naštetem, temu pa se lahko pridružijo še zdravniška nadutost, samovšečnost in ljubosumje. Zakaj eni oddelki klinik delujejo odlično in se lahko pohvalijo z v svetu odmevnimi inovacijami, drugi pa razpadajo? Se ministrstvo ne čuti poklicano, da bi razmere (in to ne samo z zamenjavo glav čisto čisto na vrhu) uredilo, ne pa kar naprej zvonilo po toči? Hkrati pa klepalo nove in nove domisleke, ki jim nasprotujejo bolniki pa tudi zdravniki, kot je ta z e-napotnicami. Zaveza zdravnika k molčečnosti je namreč močno ogrožena, saj lahko zdaj na zdravstveni kartici vsak, ki je povezan s sistemom, vidi, kje je bolnik že bil. Tudi zobozdravnikova administratorka je obveščena o splavih, okuženosti s HIV, psihiatričnih boleznih in vseh drugih nevšečnostih, ki bi morale biti skrivnost, kar niso več, ko kartica konča v avtomatu in odpre sistem. Psihiatri nočejo pisati e-napotnic in e-receptov in jim zato grozi inšpekcija z globami. In ne vemo, kako se bo zaplet končal. Ti še lahko zaupamo, zdravstvo?