indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Voranc Boh (1) Njena.si

Umrl priljubljeni Blaž iz Reke ljubezni!

Mnenja

Osnove parazitologije slovenske družbe

Pri nas so se neverjetno razmnožili paraziti vseh vrst, ki naj bi resno ogrožali preživetje naroda. Ponižano in razžaljeno ljudstvo je v sveti preproščini popolnoma pomešalo pojme, zato renči in laja na vsakogar, ki drugače živi in dela. Slišijo se bojni klici: »Dol s paraziti! Delat pejte, lenuhi!«, skomponirani pa so bili prav v salonih najhujših parazitov, ki sejejo barbarstvo med ljudi. V trenutku, ko prevlada barbarstvo, se fanatizem obrne ne le proti ljudem, temveč tudi proti kulturi. Tako se svet potaplja v nerazumljiva sovraštva, v katerih izstopajo ljudje z zastrupljenimi srci in zatemnjenimi možgani.

V tem prispevku bomo spoznali le osnove parazitologije in najbolj znane parazite. Parazite delimo na zunanje zajedavce (ektoparazite) in notranje zajedavce (endoparaziti). Med ektoparazite spadajo pijavke, uši, bolhe, stenice, klopi in komarji, ki sesajo kri. Endoparaziti pa živijo v notranjosti gostitelja, kjer imajo na voljo več vrst hrane. Najbolj znane so gliste, trakulje in metljaji. Živimo v antropocentričnem svetu, zato se bomo posvetili parazitom človeka. In ker živimo v Sloveniji, bomo spoznali zajedavce slovenskega ljudstva. Ljudstvo ima državo, zato se najprej lotimo ektoparazitov ljudstva, ki jih predstavljajo državni organi. Državne pijavke predstavlja davkarija, že sam izvor imena iz besede daviti nam pove vse. Med stenice uvrščamo uveljavljene politične stranke, ki paradirajo na sceni in organizirano sesajo telesne sokove naroda. Mednje spadajo še politiki, ki pred volitvami in po njih skačejo iz stranke v stranko. Zaslužijo si poimenovanje bolhe. Njihovo preskakovanje je tako hitro, da niti enkrat ne vdihnejo, ko skočijo iz riti, v katero so pomotoma zlezli, v drugo rit, kjer si obetajo več krvi naroda. Komarji delujejo ponoči: priletijo, posesajo nekaj krvi in izginejo v temi. Tako delujejo tudi nove stranke: izvalijo se pred volitvami iz jajčec političnega ozadja, potem pa hitro končajo svojo pot v mlakužah družbe, kjer izležejo nov zarod za takšne podvige. Uši so namnožene v državni birokraciji, vsaka posesa le malo, toda njihovo rastoče število na ljudstvo vse opazneje učinkuje. Tako kot klopi deluje kapital. Pojavi se od nekod, se nažre krvi naroda, potem pa odpade od njegovega telesa in izgine v goščavi Deviških otokov. Poznamo še nekaj ektoparazitov, vendar naj bo dovolj.

Zajedavski primerki

Bolje je preprečevati kot zdraviti, vendar zdravljenje ni uspešno, ker imamo slabo politično higieno. V tej usmrajeni umazaniji ne učinkujejo nobeno pranje umazanih rok, niti čiste lopate, niti cepljenje proti korupciji, niti klistiranje javnih naročil, niti infuzije v pravosodje. Hudo obolela demokracija je že dolgo v sobi za intenzivno nego. Preden pa ljudstvo zaradi nevzdržnega stanja kot edino kurativo vzame dnevno dozo antidepresivov ali alkohola, moramo dokončati z endoparaziti, z zajedavskimi osebki, ki niso del državne oblasti. Počlovečiti oziroma bolje posloveniti moramo torej metljaje, trakulje in gliste.

Zapomnite si: en sam človek je dokaz, da svoboda še ni izginila, in to je umetnik.

Med metljaje lahko uvrstimo javni sektor in sindikate. Nekateri sindikati so še močni, predvsem sindikat zdravnikov, ki jih ljudstvo zaradi razrahljanega zdravja raje pusti pri miru. Proti zdravnikom ni zdravil. Nikoli se ne ve, kdaj se človek postavi v čakalno vrsto, kajti bolezen lahko vsakogar spravi na kolena pred božanstvi v belem. Drugačna je podoba šolnikov, kulturnikov, policije in vojske. Nekoč državotvorne organizacije državljanov so danes predmet privatizacije kapitala. Ta jih bo že naučil delati, lenuhe! Med gliste uvrščamo društva, nevladne organizacije, okoljevarstvenike in civilne pobude ogroženih državljanov. Po svojem pogumu in možatosti izstopajo gasilci, ki so na prvem mestu po ugledu. Rdeči petelin ne izbira žrtev, in ker je lastna hiša življenjski cilj vsakega Slovenca, je bolj zanesljivo darovati gasilcem kot pa moliti k sv. Florjanu. Še svetniki niso več, kar so bili. Nič manj poguma ne izkazujejo redki okoljevarstveniki in osamljene civilne iniciative, na katere se zlivajo golide gnoja od gurujev napredka, ki ždijo v verskih halucinacijah o patronu mamonu neoliberalnega kapitalizma. Pravijo jim ekoteroristi, zato so seveda predmet vojne proti terorizmu. Morda se jih bodo spomnili tistega usodnega dne, ko bo prepozno za kakršno koli ukrepanje. Med trakulje, ki z odrivki nenehno spuščajo zarod v širni svet, spadajo umetniki. Kot trakulje imajo poenostavljeno telesno zgradbo, so brez nog, z zakrnelimi prebavili in čutili. Poenostavljena telesna morfologija je prilagoditev na način življenja – ne premorejo sodobnih eksosomatskih organov, torej prestižnih avtomobilov, morda imajo kakšno kripo na obroke. Njihova prebavila so zakrnela zaradi pomanjkanja hrane, glede stanja čutil pa je bolje, da ne zmorejo doživljati resničnostnih šovov in skupinskih iluzij zapeljanih. V neizprosnem boju s socialnim darvinizmom neoliberalizma so odrinjeni na rob družbe, zato jim je edina rešitev umetnost. Umetnost je njihovo življenje. Spoštujmo jih in učimo se razumeti njihova sporočila, ki so namenjena nam vsem. Provokativni morajo biti, da nas prebudijo iz otopelosti in brezupa sodobnega nihilizma in bedastega potrošništva. Vladajoči jih seveda sovražijo in zatirajo, saj podložnemu ljudstvu nenehno nastavljajo ogledalo stanja družbe.

Gneča okoli prašičjega korita

Navedel sem nabor družbenih parazitov, na katere zaradi svojega brezupnega družbenega položaja izlivajo bes ponižani in razžaljeni. Prešernov dan so vedno spremljale srdite polemike in prav je tako. Da bi bile take vsak dan in usmerjene proti politiki, ki je vse državljane (razen bankirjev, tajkunov in koritnikov) spravila v stanje dninarjev. Prašiči se vedno gnetejo okrog korita. Kmalu bodo volitve in nič čudnega ni, da je gneča okrog državnega korita velika in njihovo kruljenje tako gromoglasno. Borijo se zase, ne za nas. Pri tem uporabljajo različne metode, od protibirokratske revolucije, zlorab žlahtnega domoljubja, strupenega revanšizma, pregona kulture in umetnosti do sejanja sovraštva vseh proti vsem. Deli in vladaj! Pobijte se med seboj, da bomo lažje vladali!

Politične stranke poskrbijo, da moralno postane edino to, kar služi njihovim interesom. Nasedli smo obljubam globalizacije, dobili pa smo globalizacijo gospodarskega kriminala, uničevanja narave in nov fevdalizem, ki temelji na novodobnih dninarjih. Grozljivo je, da prav ti dninarji po nareku tistih, ki so jih naredili dninarje, uničujejo lastno kulturo in se spreminjajo v barbare. Barbarom pa je namenjeno srhljivo kopičenje orožja, ki je namenjeno uničenju večine človeškega rodu, brez rasnih, nacionalnih ali kakšnih drugih razlik. Globalna elita bo barbarske množice prepustila njihovi nasilni volji, ki že dosega dovolj sovraštva za medsebojne pokole. Perverzno, da je njen hujskaški apel predstavljen kot klic domovine. Ubogi prevarani patrioti, rodoljubi in drugi domoljubi, postali boste prve žrtve.

Preden katerega koli izmed razglašenih družbenih parazitov ozmerjate z lenuhom, pomislite, kdo vas resnično zlorablja, da se lahko v brezdelju valja v bogastvu na račun žuljev vašega dela. Marsikaj je treba postoriti, da uredimo svojo državo in se znebimo resničnih parazitov, ki sejejo sovraštvo med ljudi. Za začetek pa pomnimo, da smo vsi ljudje paraziti narave in da je to osrednje vprašanje preživetja človeštva. Filozof Ernst Junger je o sodobnem svetu zapisal: »Plankton tone na dno, vzpenjajo se morski psi.« 

Zapomnite si: en sam človek je dokaz, da svoboda še ni izginila, in to je umetnik. Smisel umetnosti ni v tem, da ignorira svet, v katerem živimo, zato umetnost ni vedno zgolj lepa. Tudi svet človeka ni lep. Umetniki so pogosto preganjani, ker ljudem sporočajo resnico, zato jih oblast ne prenese. Najbrž se spomnite prepadenih obrazov politikov iz prve vrste Prešernove proslave, ki so bili obsojeni na besede sijajnega govornika. Resnica boli. Kaj bi dali, če bi lahko pobegnili, pa niso smeli.

Dramatik Eugene Ionesco je na neki konferenci leta 1961 izjavil: »Dežela, v kateri ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev in robotov; dežela nesrečnih ljudi, ki se ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha, kjer ni humorja, ni smeha, sta pa jeza in sovraštvo.« Ali ni to opis današnje Slovenije?