indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Marko Potrč in Lili Žagar Njena.si

Marko Potrč: 'Težko je priznati, a je konec …'

Mnenja

Hočem, nočem, ne morem!

Hočem, nočem in ne morem so najpogostejše besede enega od mojih mlajših vnukov.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Čim bolj ga prepričujem, da jaz tudi dostikrat kaj hočem, pa nočem in ne morem, tem bolj vseeno mu je za moje argumente. Dva sorojenca sta se z malo ihtavo trmo že sprijaznila. Dostikrat mu preprosto ugodita. Ker če mu ne, potem tuli in s krokodiljimi solzami dokazuje, kako hudo mu je na tem svetu. In neredko – je pač najmlajši od treh, se mu obrestuje – tudi ko sita večnih prerekanj nastopita starševski avtoriteti.

Pišem ravno v dneh, ko Slovenijo, tako kot radi zapišejo komentatorji, hromi stavkovni val. Tudi tam vpleteni hočejo, nočejo in ne morejo. Prvo velja za sindikate, drugo in tretje pa za vlado. Med pogajalci in našim najmlajšim skorajda ni razlike. Tudi obnašajo se podobno. Naš hoče marsikaj – če drugega ne, vsaj eno čokoladico. Ko ugotovi, da jo je kateri od njegovih sorojencev že dobil, je v glavnem zmagal. Ni pošteno, ni fer, hočem … se dere. Če ne gre za res kakšno kolosalno in hudo argumentirano kazen, je čokoladica njegova.

Njemu je to jasno, meni pa tudi. Že zelo majhni otroci imajo izrazit čut za pravičnost. A tu se podobnost med malim in našimi vrlimi pogajalci neha. Začne se politika, nenačelna, diletantska, skrotovičena in predvolilno pokvarjena. Kakorkoli se bo končalo, vsi bomo izgubili. Res je, milijarde, ki naj bi jo sindikalisti terjali, ni, a na to bi vlada morala prej misliti. Verjetno je vsem, ki imajo vsaj malo pameti – vsaj toliko, da bi v svoj prav prepričali 4-letnika – jasno, da je vlada zavozila, ko je v okviru enotnega plačnega sistema popustila zdravnikom, direktorjem, ravnateljem … Če bi bila jaz Koprivnikar, bi jo tudi pobrisala v Dubaj. Karkoli bi ali bo rekel, bo poslabšalo rejtinge stranki. Zanj in za stranko bo najbolje, če se do volitev sploh ne bo več oglašal. Za sklicevanje na načelnost je potrebna načelnost. Sindikalisti si sicer zahtevane milijarde evrov ne bodo izbojevali, bodo pa dodobra spodkopali že tako povsem oskubljeno verodostojnost premierja in njegove stranke. Koalicijski partnerici se itak že dolgo delata, kot da se njiju vse skupaj sploh ne tiče. In potem se bodo šli, kdo bo koga, kateri sindikat se bo s tiho diplomacijo bolj zažrl v verodostojnost ene, druge ali tretje stranke. In upal na povolilne koncesije. SMC je na tnalu. Med zdravniki, direktorji, ravnatelji ... si je morda pridobila naklonjenost, a kaj, ko izvolijo množice in ne izbranci! Mnogo več je jeznih učiteljev, policistov, medicinskih sester ... Živimo v časih, ko lahko veliko ljudi nasede vsemu in vsakomur.

Ta naš politični prostor je res neverjeten. Marjan Šarec?! Mnogo pametnejšim od mene ni nič jasno. Kaj neki si ljudje obetajo? To je lokalni politik, ki prav na hitro kleplje mrežo lokalnih odborov. Si predstavljate, kakšna bo? Verjetno taka, kot je bila – prav tako na hitro skvačkana– pred zadnjimi volitvami SMC-jeva. Kaj to pomeni, smo hitro videli. 

Že po nekaj dneh je zaradi prepleta osebnih in političnih interesov moral odstopiti minister za gospodarstvo Jožef Petrovič. Potem so šli po vrsti še šolski ministrici Setnikarjeva zaradi honorarjev in Markeževa zaradi ponarejenega magisterija, leto pozneje pa še finančnika Dušan Mramor in Metod Dragonja. Oditi sta morala tudi »koalicijska« Mlakarjeva in Veber. Dvome o strokovnost so vzbujali tudi drugi, denimo Gašperšič in Celerčeva, a sta – za čuda – preživela! Če k temu dodamo še kadrovanje v javnih zavodih – dovolj je spomniti na UKC Ljubljana – je očitno, da lokalnih mrež sicer ni težko splesti, je pa veliko vprašanje, kaj se vanje ujame.

In ko bodo volitve za nami, si bomo spet morali priznati, da si boljših, kot smo si jih izvolili, niti ne zaslužimo.