indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Marko Potrč in Lili Žagar Njena.si

Marko Potrč: 'Težko je priznati, a je konec …'

Mnenja

Pomembna je pot, ne le cilj

Prejšnji teden se je v ljubljanski mestni hiši sešel otroški parlament in eno najpomembnejših sporočil, o katerih so poročali mediji, je: osnovnošolci si želijo boljše odnose z učitelji.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Kar pravzaprav ni presenetljivo, če vemo, da se je v odmevni mednarodni raziskavi pokazalo, da imajo naši šolarji nadpovprečno znanje, v isti sapi pa da ne marajo šole. Je to logično?

Seveda je.

Pomagala si bom z zgodbo svojega nekdanjega urednika, ki je služil v JLA. Bil je v enoti, ki je dosegala nadpovprečne rezultate in je kar naprej tekmovala z neko drugo enoto, ki je bila prav tako zelo uspešna. Po rezultatih namreč. Ne pa po načinu, s katerim so vojaki dosegali sijajne uspehe. V eni enoti je bil komandant kot oče, pogovarjal se je z vojaki, jih motiviral, jim po desetkrat razlagal stvari, ki jih niso razumeli, in jim nenehno pojasnjeval, zakaj je tako pomembno, da podpirajo drug drugega in obvladajo vojaške veščine. V drugi enoti je bil komandant oster in nadut, nenehno je kričal nad vojaki in jih kaznoval za vsako malenkost, živeli so pod neznosnim pritiskom in so bili pripravljeni tunkati drug drugega, samo da bi se izkazali pred poveljnikom. »Vidiš, do istega rezultata je mogoče priti po različnih poteh,« se je posmehnil. Zakaj se te zgodbe tolikokrat spomnim, čeprav jo poznam več kot štirideset let? Ker zdaj pač vem, da v življenju le redko pridemo do cilja (nekateri ga pravzaprav sploh nimajo), da pa smo nenehno na poti do tja. In da je torej za nas izjemno pomembno, kakšna je ta pot. Da je to pravzaprav naše življenje.

Stavko učiteljev smo številni spremljali z mešanimi občutki. Seveda smo za to, da država šolnikom vrne tisto, kar jim je med varčevanjem odvzela, in da je dva evra na mesec za razredništvo zares sramota. Po drugi strani pa so bili precej moteči napisi na številnih transparentih, ki so jih nosili protestniki in so sporočali samo žalostinke okrog denarja in pa o ministrovem izletu v Dubaj (in koliko je to stalo). Kakor koli že, vlada zares nima nobenega političnega talenta, če ni sumila, da bo nesrečni Dubaj učinkoval na protestnike, kot da bi ogenj gasili z bencinom. Tako se je gnev še bolj obrnil proti oblasti, katere sestavni del je tudi ministrica, ki je protestnikom sporočala, da je z njimi in da imajo v marsičem prav. Super. Kaj, za vraga, je pa potem delala vsa štiri leta, če je to ugotovila šele zdaj? Oglasilo se je kar nekaj učiteljev, ki pravijo, da njihove osnovne stiske niso denar, ampak prenatrpanost predmetnikov in premalo časa za resnično ukvarjanje z učenci. Med njimi je Alenka Gortan, katere pismo te dni kroži po spletu in ki razlaga, zakaj se ni pridružila stavki. Ker tistih 20 ali 40 evrov, za kolikor si bodo učitelji in vzgojitelji priborili večje plače (to je skoraj 500 evrov na leto), pač ne bo odpravilo osnovnih težav. Že podatek, da je bilo v nekdanji osemletki v osmem razredu osem ocenjenih predmetov, zdaj pa jih je v devetem razredu kar 14, pove veliko. Učenosti je preveč in pretežka je za posamične razrede, s šolo so zaposleni starši, pa še stari starš za povrh, časa za normalno druženje in nabiranje življenjskih izkušenj je vse manj, ker je vse podrejeno nabiranju točk. Šolo je treba predvsem reformirati, ne pa se ukvarjati samo s plačami.

Čas je, da še otroci prinesejo na ulice svoje transparente.