ivana kovac 2 Odkrito.si

Ivana odvisna od mamil, zdaj z ljubko hčerkico

Cotswolds Svet24.si

Vsa resnica o njunem zakonskem življenju

samorog 2 Petisvet

Samorogi so ob nas, a ne kličite jih, kadar ...

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

Emi Nikočević Svet24.si

Takšna je druga plat menedžerja Bara

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

moja bos Njena.si

Tragičen konec serije Moja boš, oboževalci ...

Mnenja

Kaj bi rekel Cankar?

Proslave na predvečer praznika kulture so se politiki zmeraj bali.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Spodobi se namreč, da sedijo v prvih vrstah Gallusove dvorane v Cankarjevem domu, pri tem jim je jasno, da jih bodo slišali. Spomnim se ene takšnih proslav, bilo je še globoko v socializmu, in slavnostni govornik je bil Polde Bibič, igralec in pisatelj, ki si je govor znal napisati in ga seveda tudi povedati, da se je vsem ježila koža. Bil je oster in svoji domovini je očital, da za kulturnike ni mati, ampak mačeha, ki reže tanek kruh, da se »vidi skoz njega«. Ali nekaj takega. V dvorani so bili povečini kulturniki, in ti so govor prekinjali z dolgimi aplavzi, politiki, torej mačeha s tankim kosom kruha, pa so mrko gledali predse.

Približno tako je bilo tudi v sredo zvečer na letošnji proslavi – politiki so se med govorom malce nemirno presedali, ploskali pa niso, zato pa je govor z aplavzi prekinjala preostala dvorana, da je moral Vinko Mödernodorfer kar nekajkrat utihniti in čakati, da se je občinstvo umirilo. Ker je letos stota obletnica Cankarjeve smrti, se je prizadeto spraševal, kaj bi pisatelj in dramatik menil o položaju današnje kulture in kulturnikov. Saj res, kaj bi rekel socialist in feminist Cankar, ki je znal z besedami, tudi zelo ostrimi?

Spomnim se nekega srečanja na prelomu tisočletja v Trstu, gostja je bila pisateljica in prevajalka Maja Novak. S silnim razočaranjem je govorila o položaju kulturnikov v novi, naši državi. Tisti, ki so že bili pri državnih jaslih, so tam tudi ostali, vsi drugi pa se še bolj kot prej borijo za preživetje, nam je pripovedovala. Zamejci so se nelagodno presedali (njihovi gledališčniki, uredniki, učitelji, novinarji so bili plačani po italijanskih standardih, torej dobro), mi iz matice pa smo Majo seveda razumeli. Po srečanju sem zamejcem pojasnjevala, da je Majino razočaranje razumljivo, kulturniki so namreč pričakovali, da se bodo v samostojni Sloveniji razcveteli, namesto tega pa so dobili figo, ki so jo na veliko razglašali mladi ekonomisti – tudi kultura je blago, in kdor ne ustvarja del, ki so tržno zanimiva, naj gre raje delat kaj drugega. Skratka, kultura, ki ni dovolj popularna in torej potrebuje državno pomoč, je predvsem strošek. No ja, v redu, nekaj je mora biti, ker naroda pač ni brez lastne umetnosti, ampak pretiravati pa ni treba. Stvar se je še posebej zaostrila v letih, ko je bilo uvedeno splošno varčevanje. In ko so umetnike stisnili v kot. Pristajati so morali na vsako ceno, če so hoteli ustvarjati. Danes dobi pisatelj, ki ni ravno med najslabšimi, za knjigo honorar v višini dveh bruto plač čistilke. Kdo dobi preostalo? Največ seveda založniki in trgovci. Zgodovinar, prodali so več kot 20.000 izvodov njegove knjige po 39 evrov, je dobil rekordnih 7.000 evrov honorarja. Preračunajte si, koliko je ostalo »neavtorjem«, tisk namreč stane le nekaj evrov. Razumete, zakaj gledamo najeminentnejše igralce v televizijskih reklamah (večinoma niti niso butaste, ker v takšnih najbrž ne bi hoteli sodelovati) in serijskih žajfnicah? Ker lahko le tako zaslužijo dovolj denarja za preživetje, da se lahko ukvarjajo tudi s pravo umetnostjo.

Cankar se je v svojih pismih večno pritoževal, da nima dovolj denarja, ko pa so kasneje preračunali vrednost njegovih honorarjev, so ugotovili, da so bili zelo visoki, avstro-ogrski pač, in da je včasih dobil predujem za delo, ki ga še sploh ni začel pisati. Je že res, da so se nanj spravljali kritika, oblast in Cerkev in da je doživljal krizna obdobja, a je vseeno dovolj zaslužil za svoje boemsko življenje ter za svojo trmoglavo neodvisnost. Verjemite, da ne bi razumel današnjega državnega skoparjenja, ki ga občutijo umetniki, pa tudi drugi. Jutri bodo demonstracije javnega sektorja, marsikaj pikrega bomo slišali, zvečer pa se bomo zavalili na kavč in zadremali ob kakšni turški nadaljevanki. So morda še cenejše od latinskoameriških? Niso.