meditacija Dobra karma

Dobimo, kar si zaželimo - z močjo misli in ...

šamanka Svet24.si

Medijka in šamanka pravi, da bo po koroni bo ...

steinbuch-pl3 Reporter.si

Pri nas je že skoraj javna skrivnost, da Janša ...

milan krek Svet24.si

Krek o "bistveno nižjih številkah" in možnosti ...

20200525-01006354 Necenzurirano

Lahko Slovenija preživi še leto in pol Janše?

Georgina Rodriguez 2 Odkrito.si

Izpraznila je Pradino trgovino

hanny 3 Njena.si

Hanny šokirala z razkritjem ozadja šova Ugodno ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Mnenja

Odpuščanje

Pred dnevi se je končalo papeževo izredno leto usmiljenja, kar verniki dobro vedo, vsekakor pa zanima tudi tiste, ki niso kaj posebej verni ali sploh ne.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Navsezadnje živimo v sožitju drug z drugim, tudi v eni družini se znajdejo drugače misleči, čeprav je včasih videti, kot da smo na povsem nasprotnih okopih. Vsaj mediji dajemo tak vtis, gledanost, poslušanost in branost se namreč močno zvečajo, če se javno prepirajo do skrajnosti nabrušene babnice ob asistenci škodoželjnih novinarjev. V razpravah o splavu je že bilo tako. In najbrž še bo. Papež Frančišek je dovolil, da smejo duhovniki tudi po koncu leta usmiljenja dajati odvezo ženskam, ki so naredile splav. Prej so se namreč lahko nesrečnice spovedale le pri škofu oziroma spovedniku, ki ga je on določil. Čemu sploh spoved in upanje na odvezo, ko pa je splav samodejno smrtni greh, ki povzroči izobčenje iz Cerkve? Očitno je mogoče tudi drugače in lahko sveti očetje prisluhnejo stiskam nesrečnih žensk, se pravi, da ravnajo v nasprotju z doktrino. Sicer pa obstaja v cerkvenem obredju prazničen čas (tudi leto usmiljenja spada tja), ko je odpuščanje podeljeno tudi hudim grešnikom, če se iskreno pokesajo. Nič ni torej povsem zacementirano, veliko je odvisno od širine in srčnosti duhovnika, ki sedi v spovednici. Čeprav se seveda mora držati cerkvenih zakonov, se sme zanesti na svojo presojo in si lahko marsikaj naloži na svojo vest. Pokojni naslovni škof dr. Grmič mi je pred veliko leti na vprašanje, kaj bi svetoval ženski, ki se mora odločiti za splav, ker je sicer ogroženo njeno življenje, rekel takole: »Skupaj z njo bi si naložil križ odgovornosti.«

Splav je seveda stvar države, ki ga regulira in omogoči, da je opravljen varno in strokovno, hkrati pa poskrbi za razmere, da jih je čim manj. Kar seveda pomeni vzgojo vseh, ki so v rodnem obdobju, in omogočanje primerne kontracepcije. Pri tem nismo neuspešni, saj je število splavov drastično upadlo, najstniških nosečnosti pa imamo najmanj v Evropi. Seveda ni povsod tako, marsikje se morajo ženske še zmeraj zatekati k mazačem ali, če imajo denar, odpotovati na poseg v tujino. Sama sem odraščala v socialistični državi, ki je sicer splav dopuščala, je pa ženskam grenila življenje s komisijami, ki so brskale po njihovem življenju, preiskovale primernost stanovanja in si jemale pravico do moralnih pridig. Prvi so se temu maltretiranju uprli ginekologi. Takrat je bil zelo priljubljen francoski film Dnevnik žene v belem, o splavu, ki je bil v Franciji prepovedan, s posledicami mazaštva so se ukvarjali zdravniki, a še prej so na pol žive ženske obletavali žandarji. »Če bom dovolj pogumna, ga bom obdržala,« je rekla na koncu filma zdravnica, ki ji je zaradi mazaškega splava umrla pacientka, sama pa je ugotovila, da je noseča. Zveza z moškim je bila bežna, medtem je šel na drug konec sveta in imela je na izbiro: ali potrka na njegovo vest, mu uniči kariero in tvega zvezo, ki se najbrž ne bo obnesla, ali splavi, ali rodi otroka, za katerega bo sama skrbela. Tako je to: ni treba, da so ženske, ki hočejo narediti splav, revne, bolne, posiljene, neuke in prevarane, lahko je tudi veliko drugih razlogov, da se v stiski odločijo za abortus. In pri tem jih nima prav nihče pravice spotikati in jih obremenjevati s krivdo, ker imajo že same s seboj dovolj težav.

Nasprotniki splava si seveda želijo, da bi država uzakonila prepoved, medtem pa bodo s filmi, molitvami pred klinikami in tudi na bolj grobe načine skušali nosečnicam in ginekologom greniti življenje. Argument, naj zahtevajo od vernic, da se držijo dogme, druge pa pustijo pri miru, seveda ne zaleže. Redke vernice, razen če so v samostanih, se danes lahko držijo cerkvenih prepovedi, še posebej ker je katoliška cerkev še zmeraj nepopustljiva pri umetni kontracepciji. Dopuščene so le naravne metode, seksanje po koledarju pa tudi povzroči največ neželenih nosečnosti. Zato je papeževo dovoljenje, da smejo duhovniki še naprej spovedovati ženske, ki so splavile, dobra novica. Lahko si mislim, kako jo bodo pogoltnile bojevnice za prepoved abortusa.