Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

andreja in sonči Odkrito.si

TO je Andreja Novak napovedala za leto 2022

sasa luka doncic Ekipa24.si

Za v družinski ALBUM! Saša na ogrevanju pomagal ...

Ljudje

Več nas je, boljše smo

Pred kratkim je imel Špas teater svojo 50. premiero po vrsti. Direktorica je za okrogli jubilej želela posebno predstavo, ki bo imela težo, a vas bo spravila v smeh in poskrbela za veselje. Ženska: ljubezni, izgube, obleke je izvrstna predstava, narejena po scenariju izjemne Nore Ephron, trikratne oskarjevke, Špas pa je na odru združil prepričljive, zabavne in ganljive igralke: Deso Muck, Natašo Barbaro Gračnar, Vesno Pernarčič, Mojco Funkl in Sašo Pavlin Stošič. Že ko jih gledaš na odru, imaš občutek, da so te spustile v svojo intimo. Tokrat pa so še z nami delile nekaj misli o tem, kako je biti ženska danes.

Upepelite jih z mano. O ženskah je bilo napisanega, povedanega, zaigranega že toliko, da se zdi, da nas bo še kaj lahko kvečjemu dolgočasilo. Ob začetkih Špas teatra smo se režali predstavi 5žensk.com. In tudi v novi predstavi je na odru pet žensk. Spomine prepletajo s predmeti, še posebej z oblačili. Vsak kos nosi svojo zgodbo, samo pomislite na poročno obleko, pa tisto z mature ... In nas je za začetek zanimalo, kaj bi pa razkrila garderobna omara nastopajočih igralk. »Upam, da ne skriva okostnjakov,« se je smejala Mojca Funkl. »Na nekaj kosov sem navezana, redko jih oblečem, a mi srce ne da, da bi se jih znebila. Imam prijateljico, ki redno, na dve leti, prevetri omaro in se znebi oblačil, ki jih v tem času ni oblekla. Takrat do mene priroma kakšna vrečka, ki sem je res vesela. Zato se je porodila ideja za druženje, kjer si izmenjamo oblačila; tako se reciklira, pa še ne vržeš stran.«

S Sašo Pavlin Stošič je podobno. »Četudi ni več priložnosti, da bi nekaj oblekla, ‘šparam’. Najbrž zaradi spominov. So pa tudi kosi, ki jih nosim že več kot petnajst let. Kak star res kakovosten pulover, mamina jakna izpred dvajsetih let, poletna obleka, ki je dobesedno rasla z mano …« Desa je priznala, da je njena omara polna samih neuporabnih nostalgičnih oblačil, »za katere že desetletja upam, da mi bojo nekoč spet prav. Ker se to očitno ne bo zgodilo, želim, da jih upepelijo skupaj z mano.« Veliko oblačil, ki jih ne nosi več, ima tudi Vesna Pernarčič, saj so bila ali zelo draga ali pa jo spominjajo na kak dogodek: »To so zdaj zbiralci prahu.« Nataša Barbara Gračner pa je bila skrivnostna: »Moja garderobna omara skriva marsikaj, a je del moje intime.«

Mimogrede, kaj pravijo o moških, ki rušijo tabuje in nosijo pete, obleke? Nataša Barbara je bila jasna, češ »živi in pusti živeti«. Desa pa ni skrivala nevoščljivosti: »Totalno sem jim fovš. Imajo dober okus. Znajo se bolje namazat' kot me in bolj suvereni so v visokih petah. Sama visokih pet ne zmorem nositi že trideset let. Takoj padem z njih ali pa si zvijem gleženj.«

Preveč estrogena na kupu? Zamenjajmo temo.Vesna je povedala, da nima prav nič proti samo ženskim kolektivom, kakršen je v tej predstavi, Desa pa priznala, da je včasih lahko »preveč estrogena na kupu, a je team pri predstavi Ženska čisto znosen«. Nataša Barbara gleda prej na kreativnost kot na spol: »Zelo rada delam z ženskami in zelo rada delam z moškimi. Predvsem obožujem kreativne ljudi in manj me zanima, na katero stranišče zavijejo.« Podobno Mojca: »Pomembna sta karakter in osebnost, vseeno mi je, kaj kdo nosi v hlačah, saj hlače nosijo vsi, tako moški kot ženske.«

Vse naše sogovornice so zadovoljne, da so ženske. Freud torej ni imel prav, ko je trdil, da ženske zavidamo moškim. No, je pa res, je rekla Desa, »morda bi bila moški samo za pet minut, da bi lahko lulala stoje, in zanima me, kakšen občutek je imeti penis. Sicer pa se ne čutim tako zelo drugačno od njih. Če se ne bi redno depilirala …« Nataša Barbara se je smejala: »Ja, žal mi je, da nisem moški, kadar prosim partnerja, ali mi poda skledo z zgornje police. Aja, ne, takrat mi je žal, da nisem visoka,« in dodala, da s posploševanji, kot je to, ali smo ženske zaveznice ali tekmice, ženske ponižujemo: »Spol je le eden od gradnikov moje osebnosti. Lahko sem oboje in še marsikaj drugega.« In pri tem so ji preostale veselo pritrdile.

Medtem ko sama ni nikoli imela občutka, da bi jo moški zaradi spola podcenjevali, je pa, je dodala, večkrat govorila z ženskami, ki jim je bilo zaradi tega hudo, sta Desa in Vesna povedali, da se jima je to zgodilo. Pri Desi celo pogosto. »Sploh pri kolegih. Itak pa so mnogi moški v mojem poklicu hitro zadovoljni sami s sabo.« Vesno pa še bolj kot v poklicu moti podcenjevanje na drugih področjih: »To se zgodi, velikokrat, še posebej pri moških zadevah, avtih, mehanikih ... Se pa sama veliko bolj spoznam na gradnjo kot večina moških, saj sem se velikokrat selila in obnavljala, stvari naštudirala do konca in sem jih velikokrat presenetila, ko so me hoteli postaviti v ženski predalček. Sicer se kdaj zgodi, ampak mojstri običajno hitro vidijo, da me ne bodo mogli prinesti okoli.«

Žrtve naj ne bodo zaman. V igralskem svetu je bilo v zadnjih letih kar nekaj zgodb o zlorabah in pritiskih na ženske. Kakšne izkušnje imajo s tem naše sogovornice? Desa je spet obrnila na šalo: »Bila bi zelo presenečena, če bi me v zadnjih letih skušal kdo zlorabiti. Morda celo nekoliko počaščena. To je bila seveda šala, sicer pa se mi gabijo vsi, ki skušajo moč svojega položaja izkoristiti za bildanje svojega bolnega ega, in sočustvujem z žrtvami in njihovo stisko.« Tudi Vesna na srečo ni imela tovrstnih problemov. »Je pa prav, da se je o tem začelo govoriti in to ni več tabu, saj je dejstvo, da se to dogaja, vendar je bilo dolgo potisnjeno v ozadje. Upam, da se bo iz tega razvilo še kaj več in bodo ženske dobile močnejši glas; da bodo videne in slišane.« Saša Pavlin Stošič je bila odločna: »Vse, kar se je dogajalo po svetu in je prišlo na dan tudi pri nas, je idealna priložnost za nov razmislek o spolnem nasilju na vseh ravneh. Kar se je zdelo 'sprejemljivo' in 'normalno', je postalo nezakonito in kaznivo. To nam nalaga odgovornost, da dosledno pripomoremo k spremembam v družbi, da žrtve najbolj izpostavljenih ne bodo zaman.« Mojca pa je opozorila: »Stisko vsakega je treba vzeti vedno resno. Vsakdo zelo hitro ve, kdaj se meja prekorači.«

V današnji družbi vidijo še veliko težav za ženske. Desi se zdi največji problem mladih žensk, »kako bodo rodile in vzgojile otroke v tem svetu«. Vesna je začela naštevati: »Usklajevanje kariere, službe, tega, da si zapeljiva, čeprav si utrujena … Ženske moramo biti vštric z moškimi, čeprav oni nikoli ne bodo imeli enakega deleža pri skrbi za otroke in dom, kar pomeni, da ima že v osnovi ženska večji delež obveznosti v življenju kot moški. So tudi izjeme, seveda, a govorim o splošnem stanju.« Nataša Barbara pa vidi enake probleme za oba spola: »Neprecepljenost, katastrofalna vlada, populizem.«

Volk, ki ga hraniš. »Kdaj pa so še mlada dekleta poslušala kak nasvet? A ste ga vi?« mi je z vprašanjem vrnila Desa, ko sem sogovornice poprosila, naj dajo kak nasvet mladim dekletom, naj povedo tisto, kar bi si same želele vedeti v mladosti. Vesna ji je takoj pritegnila: »Dobro je rekla. Na napakah se učimo. Mladim lahko govoriš karkoli in jih pripravljaš na življenje, a bodo morali na koncu prehoditi svojo pot in bodo delali svoje napake.« Mojca pa takoj pristavila: »Tako je, izkušnje nas lahko učijo, če si to želimo, in poslušamo, če slišimo.« Saša in Nataša Barbara pa sta bili radodarnejši. Slednja je tako svetovala: »Spoštuj se celostno in verjemi v svoje talente. Velikokrat so naše meje večje, kot nam jih postavijo drugi.« Saša pa dodala: »Naj bodo vedno ponosne na svojo ženskost in ženstvenost ter naj ne razumejo besedne zveze 'nežnejši spol' kot nekaj manj pomembnega ali uklonljivega ter vendar ostanejo Ženske. Tudi nežne.«

Končale smo z debato o tem, kaj jim bo prinesla prihodnost. Desa, ki je najstarejša med njimi, je povedala: »Prihodnost je že za mano. Ne razmišljam več o sivih laseh in gubah, ker sem se že navadila. Zdaj razmišljam o tem, ali obstaja reciklirana in razgradljiva žara.«  In vse nasmejala. Nataša Barbara pa je našla pravo modrost: »V zasebnem življenju se redko naličim in s svojo zunanjostjo se morda ukvarjam manj, kot se za igralko pričakuje. Morda zato, ker vse to nadoknadim pri svojem poklicu. Ampak, a poznate tisto: nekoč je ostareli Indijanec pripovedoval svojemu vnuku, da se v notranjosti vsakega človeka odvija boj med dvema volkovoma. Prvi volk predstavlja zlo, jezo, zavist, pohlep, sebičnost, nasilje in podobno, drugi pa dobro, mir, resnico, nesebičnost, sočutje, ljubezen in podobno. Vnuk ga vpraša: Kateri volk pa na koncu zmaga? In starec odgovori: Tisti, ki ga hraniš. Tako jaz vidim človeka. Brezčasnega in breztelesnega.«

Po tej čudoviti misli je Vesna sklenila pogovor: »Mislim, da je Nataša odgovorila dovolj za vseh nas pet! Sicer pa – nimam težav s staranjem. Vse bi se seveda rade lepo postarale, zato razmišljamo o kremicah proti gubicam in podobno, vendar se s svojo zunanjostjo ne ukvarjam pretirano – niti pri oblačenju niti pri ličenju, saj sem usmerjena proti praktičnemu. Leta bodo prinesla svoje ne glede, ali to želimo ali ne.«

OKVIR: 
O tem, kaj se zgodi, ko je na kupu več žensk, je cel kup šal. Naše dame so se izjemno dobro ujele tudi s Tijano Zinajić, ki je predstavo režirala.

Desa: »Super sem se ujela z njimi. Kimam vsemu, kar rečejo. Izjemne igralke so. Učim se od njih. Edino to je problem, da so vse nekam lepe in seksi. Na to sem bila premalo opozorjena …«

Vesna: »Joj, Desa kot vedno pretirava. Super smo se imele, zato smo lahko tudi tako dobro izpeljale predstavo in v igranju uživamo. Vsaka predstava je drugačna, in to je tudi prednost te predstave.«

Mojca Funkl: »Vse so krasne ženske. Odgovor je na dlani.«

Nataša Barbara: »Super. Lepo je bilo združiti ustvarjalne poti. Več nas je, boljše smo.«

Saša Pavlin Stošič: »Žensk na kupu sem navajena od doma. Zmeraj je intenzivno in glasno. Ker smo se zbrale v kreativnem procesu z naslovom Ženske, smo se ukvarjale s svojo ženskostjo, izkušnjami in odnosi, ki so nas kot ženske zaznamovali. Opazovale smo sebe in druge, se spoprijateljile, si delile osebne zgodbe, vadile in zdaj vse to v predstavi delimo z gledalci, med katerimi pa so na srečo tudi moški.« (smeh)

Zarja Jana št. 4723.11.2021