Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

30715531_243457129557039_585788331391044962_n Necenzurirano

Univerzitetna diplomirana častilka Janeza Janše,...

andreja in sonči Odkrito.si

TO je Andreja Novak napovedala za leto 2022

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Ljudje

Vse moje smrti (7)

Ona je zdaj v sedmem nadstropju, v svojem stanovanju. Bližje nebu kot zemlji. Verjetno leži, vem, da težko hodi. Z glavo brez las in s sposojeno lasuljo. Brez svoje gibkosti, s katero je kot mlada gazela skakljala po cesti in izzivala moške. Mogoče se kdaj smeje. Ne vem. Včasih se je vedno smejala. Mogoče jo boli. Boli je zagotovo, upam samo, da ne preveč. Na koledarju ima z rdečo obkrožene dneve, kjer piše obsevanje. Takrat na najtežji način zmanjka vse tisto dobro v njej, kar jo sestavlja. Ne upam se je obiskati. Ne vem, kaj naj ji rečem. Ena navadna jokica sem, čeprav sem zaradi brutalnih preobratov življenja doslej umrla že nič kolikokrat.

Prvič sem umrla, ko mi je mama ob kosilu, točno za moj 18. rojstni dan, povedala, da sem imela brata dvojčka, ki je umrl ob najinem porodu. »Ti si preživela, on ni,« je takrat rekla, ne da bi me pogledala, in ugriznila v ocvrto piščančje bedro, ki ga je držala v rokah. In to je bilo vse. Nikoli več se nismo pogovarjali o njem. Ne vem niti tega, ali je imel ime. Nikoli nisem vprašala, kje je pokopan moj brat dvojček, moja druga polovica. V nekaterih dnevih je nebo modrejše kot običajno. Verjamem, da me takrat gleda in se smeji.

Drugič sem umrla skupaj s svojim sošolcem, ki so mu pri štirinajstih rekli: »Imaš raka prostate, ampak vse bo v redu.« Ni bilo v redu. Ker če bi bilo v redu, ga nikoli ne bi spustili v zemljo in je zaprosili, naj bo dobra do njega. Topla in mila, če je možno. Oboževal je tenis in smejal se je lahko do onemoglosti, tako glasno in močno, da so mu solze tekle iz tistih zelenih oči.

Tretjič sem umrla, ko je umrla mama moje prijateljice. Nisem je dobro poznala, nekajkrat sem jo videla, ko sem bila pri Alenki na obisku. Vendar sem jo dodobra spoznala iz prijateljičinih pripovedovanj o tem, kako je njena mama vsak dan bolj slabotna in kako se njeno suho, izmučeno telo zrašča s kavčem iz dnevne sobe. Tja so jo polegli, da bi lahko gledala televizijo in ne bi bila ves čas sama v svoji sobi. Da bi lahko slišala žvenket krožnikov, glas ljudi, tiktakanje velike stenske ure, otroke na dvorišču. Da bi lahko še vedno slišala in občutila življenje.

Umrla sem noč pred njo, okoli devetih zvečer. Točno vem, kdaj sem umrla, ker sem nekaj minut prej srečala Alenko na vhodu bloka. V rokah je imela Mercatorjevo vrečko, pogledala me je s prestrašenimi očmi in rekla: »Grem po sok, kavo in nekaj piv, dokler ne zaprejo trgovine. Oči me je poslal. Mislim, da mama ne bo zdržala do jutra.«

Njena moč, osredotočenost in pripravljenost na mamin odhod me je iztrgala iz lastne biti in razmetala po stenah bloka. Še dneve po teh njenih besedah sem se trudila, da bi se vrnila med žive, a ni šlo. Vsakič, ko sem hotela dati v usta kos kruha, da bi nahranila telo, sem se počutila, kot bi tisoče mravelj začelo marš v meni. Moji udi so postali mlahavi in neuporabni. Alenkina mirnost mi ni šla iz glave. Ob tem, da ve, da bo izgubila mamo čez nekaj minut, ur … nje to ne zlomi, ne, ona gre v trgovino, skrbi, da doma ne bi zmanjkalo kave in pijače za vse tiste, ki v njen dom prinašajo tolažbo.

Četrtič sem umrla, na kratko sicer, nekaj dni po smrti moje prijateljice. Imela je nebeško modre oči, širok nasmeh in dolge blond lase. In komaj 32 let. Premalo za marsikaj, kaj šele za odhod s tega sveta. Nekaj je otipala na roki in to nekaj jo je vzelo. Zelo hitro. Tako hitro, da se nihče še danes ne more sprijazniti s tem, da je ni več.

Nazadnje sem umrla, ko sem sedela na bolniški postelji na pediatričnem oddelku Kliničnega centra. Okna v sobo so bila prelepljena s stranmi časopisa Delo, da ljudje ne bi gledali moje kalvarije, ko mi je v naročju umiral sin Maks. Takrat sem umrla na polno. Luknja, ki jo je v moje srce takrat izdolbla smrt, še vedno boli. 

Pet smrti v nekaj letih. Njihove in moje. In nešteto majhnih smrti vmes. Vsakič sem umirala dlje in bolj boleče in vsakokrat mi je bilo težje, ko sem se vračala v resničnost. Realnost mi je odnesla že mnoge ljube ljudi, na najbolj surov način mi jemlje mir in s strahom me spoznava na najgrši možni način.

Takrat sem bila najbolj besna na boga, čeprav sem v resnici zelo slab vernik. Od kod mu pravica, da k sebi jemlje dobre ljudi, mlade, željne življenja? Od kod mu ideja, da jih muči in da vsem okoli njih lomi rebra od bolečine??

Kako zdaj to? Dolgo me je mučilo iskanje odgovora o smrti. Potem pa mi je nekdo rekel: »Pa saj ti tudi, ko greš na vrt, ubereš najlepšo rožo.« Seveda jo, vendar me to dejstvo zdaj ne pomirja. Še manj razsvetljuje. Verjetno me tudi nikoli ne bo. Če obstaja odgovor o smrti, potem potrebujem najboljšega. Za zdaj vem samo to, da v življenju ni pravil in da je vse mogoče.

Možno je, da si mlad in bolan. Da si bil še včeraj nasmejan, danes pa ležiš v hladni zemlji. To ni nemogoč scenarij. Lahko se zgodi tudi to, da greš na nogometno tekmo s prijatelji in tam, med nazdravljanjem, umreš zaradi zastoja srca. Resnična je lahko tudi oseba, ki je bila v cerkvi vsako nedeljo, a je vseeno šla k njemu, tja gor, mlada in na pragu življenja. Tudi človek, ki ni nikoli prižgal niti ene cigarete, ima lahko na pljučih temne sence prežeče smrti. Poznam dekleta, ki niti mame še niso postale, a z ruto na glavi skrivajo svojo težko bolezen. In enako kot jaz iščejo odgovore, zakaj.  

Močno sem se ustrašila nepredvidljivosti življenja, ki sem se je prej vedno veselila.

Prestrašila sem se nezmožnosti, da bom ohranila nadzor nad svojim telesom, nad svojim življenjem. To mi polzi iz rok, teče med mojimi prsti, ne glede na to, koliko se trudim, da bi ga zaustavila.

Cela drama. Grozno. Tragično. Nesmiselno. Ponižujoče. Nepravično. (se nadaljuje)

Zarja Jana št. 4723.11.2021