Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

dino Njena.si

Talenti: V finalu Dino Petrić ter Suzana in ...

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Ljudje

Poišči večji cilj!

Špela Šavs, podjetnica, mama in babica, je strastna športnica že od nekdaj. Že osem let jo navdušujejo ultramaratoni – tek nad sto kilometrov. Ker je zaradi korone lani odpadlo tekmovanje Milano–San Remo (285-kilometrski ultramaraton), se je odločila, da bo pretekla Slovenijo. Eno leto je trenirala kot še nikoli in pretekla 1125 kilometrov za Junake 3. nadstropja, otroke z rakom.

Avtor:

Petra Arula

Značke:


Ker se ji ni izpolnila velika želja, si je torej našla večji cilj. »Ultramaraton Milano–San Remo, za katerega sem se tako zavzeto pripravljala, je odpadel in naenkrat se ni dogajalo nič. Jaz pa sem vseeno želela teči in odločila sem se, da bom tekla sama. S trenerjem Rajkom Podgornikom sva postavila nov cilj – tekla bom okoli Slovenije. Svoje treninge sem okrepila – tekla sem tudi po 200 kilometrov na teden, najraje v strme klance, od sebe sem želela dati vse. In ker je bil podvig večji od katerega koli prej – tekla naj bi 14 dni in pretekla 1100 kilometrov po naši lepi deželi, sem potrebovala večjo ekipo kot sicer, nihče si ne more vzeti 14 dni dopusta le zame. Prijateljico Mojco Lončarski sem prosila, ali bi bila lahko tudi ona del moje ekipe. Takoj je bila za, še več – v mojem teku je videla priložnost za dobrodelnost. Kot predsednica Lions kluba Kranj je predlagala, da tečem za Junake tretjega nadstropja. Ideja mi je bila takoj všeč, nisem pa vedela, da mi bo prinesla še več moči, zagona in toliko lepih trenutkov med potjo, kot si jih ne bi mogla zamišljati niti v sanjah. Teči za dober namen je povsem drugače,« je z velikim nasmehom povedala Špela Šavs.

Nič mi ne manjka. »Vse se je tako lepo izšlo. Za dan D sem izbrala 3. september, ko ima moj vnuk rojstni dan. K teku za Junake 3. nadstropja se je lepo ujelo tudi 30 let Slovenije. V veliko čast mi je bilo, da nas je podprl predsednik Borut Pahor. Na dan sem pretekla čez 90 km, začela sem okoli 5.45 in tekla kar v noč, do nekaj čez devet. Vseh 11 dni me je na kolesu spremljala hči Manca. Trener je prišel četrti dan in bil z mano do konca, ko kar ni mogel verjeti, koliko sem v resnici zmožna. A dogajale so se mi tako lepe stvari, da me je samo gnalo naprej. Občutek, da delam nekaj dobrega, da vem, za koga tečem, ob čemer sem spoznavala, da mi v življenju nič ne manjka, da kompliciramo zaradi nepomembnih stvari, je motivacijo le povečeval. Tako kot tudi vse lepe stvari, ki so se mi dogajale na poti, ki mi ni namenila niti enega žulja ali poškodbe.«

Toliko lepega! Na dan štarta je šola v Preddvoru organizirala športni dan. »Pozdravit sta me prišla župan in župnik, sprevod pa so tvorili sovaščani in osnovnošolci, ti so mi nadeli zlato pentljo, nato je vsa šola z mano odtekla prvi kilometer, pričakali pa so me tudi v cilju – šola in vrtec. Ko sem prvi dan pritekla do Trente, so mi tam pripravili okusno večerjo; bil je hladen večer, a zame so zakurili, da mi je bilo toplo. Res je bilo lepo in gospa, ki nas je pogostila, kar ni vedela, kaj vse bi še dala na mizo. V Novi Gorici so me pričakali sotekači Kosoveli – pri njih sem imela kosilo, se oprhala, en od Kosovelov je z mano prekolesaril 30 km, da mi je pokazal najkrajšo pot, na Vršiču so me snemali z motorja, iz Redbulla so mi prinesli cel paket energijske pijače, spoznala sem tudi starše Anžeta, ki je leta 2017 umrl za rakom. Ves čas mi je kdo pomagal, mi stal ob strani. Pozabiti ne morem tudi Prekmurja – v Razkrižju je cela vas tekla z mano, pričakal me je župan, prav tako v Kuzmi, tam tudi niso vedeli, kako vse bi me postregli. Ko je naš avtodom v Osilnici iskal primeren prostor za parkiranje, so se obrnili na občino in gostoljubno so nam pomagali ter obenem prispevali denar za otroke. Na Dolenjskem smo našli kmetijo za počitek in kmet je iz skednja odpeljal traktor, da smo bili lahko v senci, saj je bilo sicer v avtodomu zelo vroče … Ljudje so nam ves čas pomagali, obenem pa se mi je naša dežela še bolj priljubila – čudovita je v vseh pogledih, izjemno razgibana, ves čas so klanci, razen v Prekmurju, najlepši del poti pa je bil zame čez Pavličevo sedlo na Jezersko in v Preddvor, kjer so me spet pričakali cela šola in ves vrtec – spontano in iz srca.«

Teče tudi v službo. »Ko sem začela trenirati za tek po Sloveniji, sem svoje treninge močno okrepila. Najraje tečem v klance. Doma sem iz Preddvora in vedno znova rada tečem do Jezerskega, to je 28 km, na 1212 m nadmorske višine. Tam se preobujem v planinske čevlje in tek nadaljujem, dokler ne dosežem še katerega od naših lepih vrhov. Treniram čisto vsak dan, tudi dvakrat na dan. Vstanem ob štirih zjutraj ali še prej in prvi trening naredim že pred službo. Velikokrat je trening tudi moja pot do službe. 

Več v reviji Zarja Jana št. 4615.11.2021