jamie liang Svet24.si

Policistka s krvjo zapečatila ljubezenski ...

Žajbelj Svet24.si

V starem Rimu sveta rastlina, v Grčiji z njim ...

nika-kovač Svet24.si

Nika Kovač, kot je ne poznate

janez jansa bobo Reporter.si

Janez Janša – čista esenca avtoritete (KOMENTAR)

20191021-00969174 Necenzurirano

Tomaž Barada skriva, kako je prišel do več sto ...

Saša Lendero Odkrito.si

Saši Lendero grozijo!

sveca Ekipa24.si

Slovenski klub žaluje! Poslovil se je dolgoletni ...

Ljudje

Tudi očetje se zmotijo

Živimo v času, ko ni več velikih avtoritet. Ko se zdi, da vsak ve več od zdravnika, ko ne zaupamo politikom niti znanstvenikom. Čakajte, kaj pa dosežek Nike Kovač, direktorice Inštituta 8. marec, ki je v času dopustov s svojo ekipo pripeljala večji del populacije na referendum? Nika seveda poudarja zasluge vseh prostovoljcev, a ona je tista, ki ji prisluhnemo. Ker govori preudarno, zanimivo in predvsem razumljivo. Floskule je ne zanimajo. V teh dneh pakira za Ameriko, saj je dobila štipendijo za izobraževanje fundacije Baracka Obame za mlade voditelje, kar je izjemen dosežek. Ampak Nika je pač izjemna. To potrjuje v vsakem javnem nastopu, vsakem intervjuju. Tokrat nisva kaj dosti govorili o njenih akcijah in delovnih uspehih, temveč, hm, osebno. »Še nikoli nisem toliko povedala o sebi,« je rekla na koncu pogovora. Čeprav o ljubezni ne govori javno, je razkrila dovolj, da jo lahko zdaj spoznamo tudi po človeški plati. Ja, res je izjemna – tudi zato, ker ima, tako kot vsi, tudi napake in omejitve, a je to ne ustavi.

Stari ste 28 let in prejeli ste štipendijo za Ameriko. Kako se počutite, ko o vas pišejo celo pomembni svetovni mediji?

Trenutno me je strah, da bom zapravila priložnost, ki jo imam. Na eni strani se mi odpira ves svet, saj se prepoznava delo inštituta in kolektiva. Prvič smo se prijavili na razpise in prvič bomo imeli dovolj sredstev, da bomo lahko plačali tudi delo, prvič bomo lahko počeli tako velike stvari, za katere smo trdo delali. Z nami se borijo številni ljudje, ki nam zaupajo. Vse smo zgradili sami, vse pa lahko tudi sami porušimo. Zato me preganja neka negotovost.

Kako to, da vam te velike stvari niso dale večje gotovosti?

Že lani sem bila v programu evropskih Obamovih voditeljev in ta program mi je dal določeno suverenost – po vsem svetu imam zdaj prijatelje. Ko se tukaj zgodi kaj slabega, kakšni napadi, jih lahko pokličem. Zunanja potrditev je dobra in pomembna, hkrati pa jo hitro izgubiš in ostaneš sam s svojimi dejanji. Zato me to ne premakne, kolikor bi me lahko. Zdi se mi odlična priložnost, da sem privilegirana, počaščena, hkrati pa to ni nič posebnega …

Lani ste bili torej že v tem programu, ampak zdaj ste prišli še dlje, kajne?

Lani so izbrali trideset ljudi iz Evrope, dvakrat na teden smo imeli predavanja. Učili so nas o pripravi kampanj, pogovarjali smo se o psihičnem počutju, saj moraš biti pomirjen sam s seboj, da lahko gradiš kolektiv. Letos so nas med več deset tisočimi kandidati na svetu izbrali dvanajst. Jaz sem edina iz Evrope, pri tem pa me vsi podpirajo. To je priložnost, ki je ne dobiš kar tako – dobiš plačo, namestitev in vse drugo.

Se vam zdi Barack Obama pozitiven lik ali se vam zdijo vsi politiki malo »umazani«?

Sem oboževalka določenih politikov, ki delajo dobro. Recimo Bernie Sanders in Aleksandra Ocasio Cortez v Ameriki. A ko nekdo nastopi funkcijo predsednika, hitro začne delati napake. Na Obamo sem vedno gledala kot na pozitiven lik, še posebej na ravni identitatarnih zgodb, saj je naredil veliko za skupnost LGBT, bil je prvi temnopolti predsednik, po Bushu je predstavljal pozitiven premik. Hkrati je delal napake, kot so droni ali pitna voda v Flintu, zato ga vidim kot kompleksnega človeka, ki je opravljal dva mandata. Kar se tiče njegove fundacije, pa se mi zdi vse izjemno. Vsi ameriški predsedniki odpirajo svoje fundacije, Obama pa se je odločil, da bo res delal z ljudmi. Po vsem svetu aktivno izbira aktiviste, z njimi dela in omogoča izmenjavo znanj.

Ali ga boste ob srečanju vprašali, kaj se je zgodilo z vodo v Flintu in droni?

Odvisno od konteksta. Program nas ne cenzurira, kar je super, tudi sami opravljajo refleksijo za nazaj. V osnovni šoli sem preživela mesec dni z očetom v Washingtonu, kjer je predaval, in enkrat sva bila v bližini Bele hiše, ko naju je preletel helikopter, v katerem je bil predsednik Obama. Oče mi je rekel, da sem tokrat najbližje ameriškemu predsedniku. Rekla sem mu, da nikoli ne veš, on pa mi je dejal, da bi morala za srečanje z njim narediti nekaj res posebnega. Pred tremi leti sem ga spoznala v Berlinu, lani sem se z njim pogovarjala po Zoomu, letos pa sem v tej skupini. Tudi očetje se včasih zmotijo. (smeh)

V zadnjem času smo tudi v javnosti lahko opazili, da z očetom nimata vedno enakih stališč. Kako to poteka v družini?

Vedno pravim, da je moja družina precej zmešana, vendar v najboljšem pomenu. (nasmešek) Mami in oči sta se ločila, ko sem bila v 9. razredu osnovne šole, kljub temu pa sta mi pokazala, kako funkcionirati kot družina. Živela sem z mamo, ta je name bistveno bolj vplivala, kar se tiče aktivizma. Če sem naredila kaj narobe, sta me kaznovala skupaj, bila sta skupaj na maturantskem plesu, valeti, skupaj sta mi pripravila praznovanje za rojstni dan. Nauk moje družine je, da nobene avtoritete ne smeš imeti za samoumevno, ampak jih je treba prevpraševati. Čeprav se morda z nekom ne strinjaš, moraš poiskati način za sobivanje. Ko sva se sporekla glede protestov, sva bila vseeno super in sva šla naprej.

Ali imata še vedno različni stališči?

V določenih stvareh se nikoli ne bova našla in se nikoli ne bova strinjala, v določenih stvareh pa se izredno ujemava. Naučil me je, da moram v vsakem mestu obiskati vsaj štiri knjigarne, dal mi je ljubezen do branja, naglas mi je prebiral nešteto knjig. Mami pa me je vodila na proteste, mi razlagala o družbi in mi ne dovoli popuščati pri stališčih. Zdi se mi, da je mama moj kompas – ko bi me lahko začelo zanašati, me hitro postavi na realna tla. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 28.9. 2021