jamie liang Svet24.si

Policistka s krvjo zapečatila ljubezenski ...

Žajbelj Svet24.si

V starem Rimu sveta rastlina, v Grčiji z njim ...

nika-kovač Svet24.si

Nika Kovač, kot je ne poznate

janez jansa bobo Reporter.si

Janez Janša – čista esenca avtoritete (KOMENTAR)

20191021-00969174 Necenzurirano

Tomaž Barada skriva, kako je prišel do več sto ...

primož Njena.si

Tukaj se je poročil Primož Roglič

sveca Ekipa24.si

Slovenski klub žaluje! Poslovil se je dolgoletni ...

Ljudje

Še vedno rada vajeti držim

Petnajsti oktober je svetovni dan kmetic, ste vedeli? Dan, posvečen ženskam, kakršna je Marija Škof z Boldraža pri Metliki, letošnja kmetica leta, o kateri so njene ženske iz Društva kmečkih žena Metlika, ki so jo nominirale – čeprav se je zelo upirala, poudari – v utemeljitvi napisale, da je »Ženska z veliko začetnico«. In je res. Polna smeha, topline in zaljubljena v svoje vinograde.

Naslov kmetice leta, nad katerim bedi Zveza kmetic Slovenije, ni tekmovanje v popularnosti, ne podeljujejo ga na podlagi glasovanja, temveč kandidatke točkujejo. »Kmetica leta mora biti zelo aktivna na področju kmetijstva. Napredna. Največ točk prinese to, da si aktiven v raznih organizacijah,« pojasnjuje Marija Škof. »Toliko energije sem imela. Zdaj, ko gledam nazaj, si mislim, danes tega ne bi zmogla,« vzdihne enkrat med pogovorom. Da »opušča programe«, pravi, ampak seznam njenih aktivnosti je še vedno osupljiv: »Sem v društvu vinogradnikov, v upravnem odboru zadruge sem že od začetka, en mandat sem bila podpredsednica društva vinogradnikov, deset let predsednica društva kmečkih žena v Metliki, dvajset let predsednica krajevnega odbora Rdečega križa, dva mandata v svetu krajevne skupnosti ... Moraš nekaj narediti za kraj, da te poznajo, vidijo. Dobila sem plaketo Občine Metlika, pa republiški zlati znak Rdečega križa Slovenije.«

Danes je teže. Priznanja so še toliko dragocenejša, če poznate Marijino zgodbo. Odrasla je na kmetiji, tudi poročila se je na kmetijo, vendar sta oba z možem hodila v službo. Dvanajst let je delala v Novoteksu. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem pustila službo. Nikoli. Delo je bilo triizmensko, velika obremenitev. Oba z možem sva bila v službi, najprej sem jo pustila jaz, nato pa še on in je postal avtoprevoznik. A je vozil le šest, sedem let. Umrl je leta 1989 v prometni nesreči v Srbiji. Jugoslavija je razpadala, takrat je bilo v Srbiji že hudo. Če ne bi šla ljubljanska televizija snemat v rudnik v Aleksinac, kjer se je zgodila nesreča, sploh ne bi vedeli, da je umrl. Tri dni smo ga čakali, pa ga ni bilo, nič se ni oglasil. Takrat še ni bilo mobilnih telefonov. Potem so pa povedali na televiziji, pri poročilih. Sosedje so na televiziji prepoznali njegov kamion in se nam niso upali povedati, sporočili so na policijo. Umrl je v torek zvečer, pripeljali so ga šele v ponedeljek naslednji teden. To je bil tak strah ...« Njeni otroci so takrat imeli trinajst, sedem in štiri leta in pol.

»Še sama ne vem, kako je takrat šlo, toliko let je že od tega. Zdaj mi je teže, kot mi je bilo takrat. Vsepovsod sem lahko šla, pa je bilo vse narejeno. Res pa je, da vinograd zahteva ogromno ročnega dela in smo zato precej obremenjeni. Prej smo imeli 8.000 trt, zdaj jih imamo 21.000. Sin je še dokupoval zemljo in vse posadil, tako da imamo vse vinograde obnovljene.«

Pridi, gremo! Čeprav je kmetijo pred nekaj leti prevzel sin Andrej, srednji od njenih treh otrok, ki je študiral agronomijo, gospa Marija v smehu prizna: »Sin je rekel, da preveč zahtevam, ker še vedno rada vajeti držim.«

Seveda je težko spustiti vajeti, če si jih moral čisto sam tako dolgo imeti trdno v rokah. Najprej so pridelovali krompir in imeli nekaj živine, ko so cene krompirja močno padle, so opustili poljedelstvo in živinorejo ter se preusmerili v vinogradništvo. Naredila je kletarski in degustacijski tečaj prve in druge stopnje – to je bilo pred tridesetimi leti, ko ni bilo veliko žensk s kletarskim tečajem.

Pa aronije gojijo – letos jih je večino vzela aprilska pozeba – in buče. Belokranjsko bučno olje ni prav nič slabše od prekmurskega, trdi gospa Marija – seveda pa je vse odvisno od tega, kje ga kupiš: »To, kar kmetje delajo doma, je nekaj popolnoma drugega kot tisto, kar kupiš v trgovini.«

Na kmetiji večinoma delata s sinom, v sezoni najamejo še dva delavca, veliko pomagajo pa tudi domači in sosedje – sinova žena Irena, čeprav je zelo obremenjena s frizerskim salonom, ki ga ima v Metliki, pa sinov tast Boris rad priskoči na pomoč in seveda Marijina prijateljica Nada. »Kar pride in kliče, pridi, zdaj imam čas in ti bom pomagala. Pridi, gremo!«

Pod črto nič ne ostane. Pri njih mladina ne uhaja z vasi – oba njena sinova sta ostala, hči pa živi v Novem mestu. »Na Boldražu, ki je majhna vas, je ogromno mladine, ogromno otrok. Pri vsaki hiši je naslednik. Osem družin, ki imajo naslednike. Res je pestro,« pravi babica šestih vnukov.

A to še ne pomeni, da mladi moški ostanejo kmetje. »Ni čudno, da se fantje ne odločajo več, da bi kmetovali. Saj so ostali na vasi, na podeželju, ampak so v službah. Opuščajo zemljo, ker je kmečki izdelek prepoceni – zaščitna sredstva in repromateriali so tako dragi, da ti potem pod črto ne ostane nič. Če primerjam Ljubljano in Metliko, so v Ljubljani super plače, saj v Metliki šivilja še vedno dela za 400 evrov. Ljudje, ki pridejo, pravijo, oh, kako je vam na kmetiji lepo, vse si sami pridelate. Ja, samo je treba hudičevo preračunati. Na kmetiji moraš biti zelo dober ekonomist in sam svoj direktor. Tega te nauči življenje.«

Več v reviji Zarja Jana št. 38, 21.9.2021