jamie liang Svet24.si

Policistka s krvjo zapečatila ljubezenski ...

Žajbelj Svet24.si

V starem Rimu sveta rastlina, v Grčiji z njim ...

nika-kovač Svet24.si

Nika Kovač, kot je ne poznate

janez jansa bobo Reporter.si

Janez Janša – čista esenca avtoritete (KOMENTAR)

rajko jansa Necenzurirano

Tudi dobavitelj medalj za veterane pozna Rajka ...

Saša Lendero Odkrito.si

Saši Lendero grozijo!

sveca Ekipa24.si

Slovenski klub žaluje! Poslovil se je dolgoletni ...

Ljudje

Družina je danes postala majhna katastrofa

Kdo nam danes pomaga razumeti svet? Nas to sploh zanima? Razmisleki modrecev današnjega časa so dragoceni in eden njih je gotovo veliki italijanski mislec, filozof in publicist Umberto Galimberti. V Ljubljano ga je pripeljala ekipa festivala literature sveta Fabula v organizaciji založbe Beletrina.

Pogovor se je začel s sedanjostjo, v kateri živimo in ki jo Galimberti vidi kot obdobje brez cilja, namena in vrednot. Če tega ne vidimo kot grožnje, pa gotovo gre za nekaj nepredvidljivega, ki negativno vpliva na motivacijo, zaradi česar ljudje ne vidijo smisla v delu, v bivanju. Takšni temni pogovori so bili značilni v prvih tednih epidemije, ko nas je objemala samota. »Ta se rodi takrat, ko nimamo na voljo nikogar, in covid je to poudaril. A samota je tudi zanimiva – je prostor, ki nam omogoča refleksijo. Sam sem v tem obdobju na primer napisal dve knjigi, a samota je lahko za nekatere zelo težka. Težave so videti večje, kot dejansko so, tudi bolečina je v samoti večja. Strah nas je bilo, ker nevarnost ni bila vidna. Bil je nič, ki je bil povsod.«

Kam gre naša družba? Naša družba gre po mnenju Galimbertija v smer tehnike – z minimalnimi napori do največ učinka. »Če logika vsega našega trga temelji zgolj na produktivnosti, je to za družbo zelo slabo. Gre za kalkulacije. Ostanemo brez alternativnih idej in misli, zanima nas samo koristno in učinkovito. Kaj pa ljubezen, fantazija? Za tehniko je to odklon, ki ga ne potrebuje. Naši otroci bodo potrebovali koristna znanja, ampak ravno na nekoristnosti bi morala delati šola. Če se učimo celostno, nikoli ne pridemo do koristnega. Nekajkrat na teden delam kot psihoanalitik in veliko me jih je vprašalo: kaj je bistvo mojega življenja? Ne vidim smisla. Moj šef mi je naročil to in ono, ampak moja podzavest se upira.«

Galimberti problem vidi v šoli. »Vsaj na italijanskih je tako – je morda v Sloveniji bolje? - da šola uči, izobrazi pa ne. Gre samo za prenašanje znanj, saj šola deluje samo po principu matematične inteligence, medtem ko poznamo več vrst inteligence. In če ne upoštevamo drugih različic, imamo težavo z nasilneži. Kaj v Italiji naredijo z njimi? Izključijo jih iz šole, morali pa bi jih naučiti, kako se odzivati in ravnati s čustvi, impulzi. Na sojenjih mladostnikom lahko opazujemo, da ne vidijo več razlike med žaljenjem profesorja in brcanjem vanj. Ne vidijo več razlike med osvajanjem dekleta in posilstvom tega dekleta. Na sojenjih jim ni jasno, kaj so storili narobe. Nimajo neke notranje refleksije.«

Galimberti meni, da moramo otroke naučiti občutkov, ki so produkt kulture, v kateri živijo. »Že davne kulture so učile, kaj je dobro in kaj slabo. Danes pa bi lahko literatura ponudila odgovore na to, kaj je upanje, kaj razočaranje … Vsi ti današnji otroci nimajo odgovorov, nimajo ključa, s katerim bi lahko to prebrali. Bolečina je lahko dojeta kot napaka duše.«

Za svoje misli nimamo besed. Prišli smo iz družbe discipline v 60. in 70. letih do današnje družbe, ki ceni samo učinkovitost. »Štejejo samo rezultati, četudi se dosežejo z zdravili ali kokainom. Ker šola mladih več ne nauči čustev, občutkov in jim ne pove, na primer, da ni prav brcati invalida, vse to sovraštvo izbruhne, namesto da bi otroke naučili pravilnih reakcij oziroma obnašanja. Raziskave med srednješolci o tem, koliko besed poznajo, so pokazale, da so od 1700 besed v tridesetih letih nazadovali na poznavanje zgolj 300 besed. S tako malo besedami ne moreš oblikovati zapletenih misli. Razgradnjo besede vidim kot vir nasilja. Če se ne moreš izražati, moraš svoje občutke dati ven drugače.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14. 9. 2021