Ana Klašnja in Miha Krušič Svet24.si

Anja Klašnja se je razšla z dolgoletnim ...

joe biden cepljenje koronavirus Svet24.si

Biden se je že cepil s tretjim odmerkom

hrvaška policija1 Svet24.si

Zagreb pretresel nov zločin: Željko odšel na ...

hisa bazen snezic novigrad pl1 Reporter.si

Nepremičninski imperij Janševega svetovalca Roka...

darko njavro Necenzurirano

Radarski posli Janševega specialca v domačem ...

sex actually Odkrito.si

Voditeljica ostala zgrožena, ko ga je slišala ...

ronaldo re Ekipa24.si

Spet ima NOV AVTO! Za Ronaldom se OBRAČAJO VSI, ...

Ljudje

Izstopam iz te igre odraslih!

V kakšni večji državi bi bil verjetno znanstvenik, raziskovalec, delal bi kariero kot umetnostni zgodovinar z doktoratom, v naši pa delovnih mest za takšen kader ni veliko, in če se katero odpre, moraš imeti silno srečo in, še bolje, podpornike, da ti pomagajo do redne zaposlitve. Vendar je Jure Vuga, tudi pesnik in nekdanji turistični vodnik, po rojstvu sina ugledal življenje v popolnoma novi luči in našel drug poklic – delo vzgojitelja. Kmalu bo začel delati v enem izmed ljubljanskih vrtcev, kar je za nekatere znak poguma, za druge pa nerazumno dejanje. Oboji imajo prav. Res je nerazumen, saj je poslušal samo srce.

Ob uvajanju zdaj dobri dve leti starega sinka v vrtec so se na Jureta, rojenega Primorca, lepili tudi drugi otroci. Opazka vzgojiteljic, da ima izjemen dar za delo z otroki, mu je dala misliti. »Poglejte, vsi rojijo okoli vas,« so mu dejale, on pa se je spomnil na svoje sprehode po ljubljanski Poti spominov, ki so se končali na bližnjih telovadnih orodjih na prostem. Tam je pogosto srečeval skupino otrok, starih od pet do deset let, in se z njimi igral. Nato se je nekajkrat namesto na telovadbo odpravil kar do omenjene vesele druščine, otroci pa so ga tako sprejeli, da so mu prišli zvonit na domofon. »Ko sem postal oče, sem ugotovil, da se na igriščih večina staršev pogovarja med sabo, sam pa sem bil eden redkih, ki se je igral s sinom. Praviloma so se nama pridružili še drugi otroci, saj sem rad gradil gradove iz peska, si izmišljeval različne igre ... Lepo je bilo k dejavnosti pritegniti tudi druge, sin je bil še majhen in je bolj rušil peščene stvaritve, medtem ko smo preostali neumorno gradili. Nekoč je pristopila ena izmed mamic in me vprašala, ali se z otroki ukvarjam tudi profesionalno.« Tudi to je bil trenutek, ki mu je dal misliti.

Novo sonce. Od številnih staršev je slišal, da je otrok nekaj najlepšega, kar se ti zgodi v življenju, da jih je otrok povsem preobrazil. »A dokler tega ne doživiš, si ne moreš zares predstavljati. Sicer ne bi rad idealiziral situacije in izpadel idealen oče, ker je vsak mladiček tudi zahteven, a s sinom se je prižgalo novo sonce, ob njem je vse tako lahkotno in preprosto, kamorkoli prideva, so naju veseli, vsa vrata so nama odprta. Z ženo Tjašo sva povezana, uglašena in se dopolnjujeva. Najin odnos je izpolnjujoč in v takem harmoničnem okolju se lahko otrok svobodno razvija. Oba sva pesnika in nekaj, kar nemara nekdo drug vidi kot brezvredno ali rutinsko, nemalokdaj zmoreva s pesniškimi očmi uzreti kot nekaj čarobnega. To lahko ustvari veliko razliko.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14. 9. 2021