primorska avtocesta, prometna nesreča Svet24.si

FOTO: Pazljivo na cestah, na primorski avtocesti ...

mojca-prelesnik Svet24.si

Cela Slovenija čaka NIJZ, oni pa noge namakajo v ...

Thessalonica Allen Svet24.si

Moža ubila, ga razkosala s sekiro in otrokom ...

janez-janša, mauritius, božo-dimnik, andrej-marčič, katja-ujčič Reporter.si

Ljerka Bizilj: Zanimivi prijatelji Janeza Janše ...

Sibil Svilan Necenzurirano

Preživel je šest vlad, Janševa ga je odslovila

Nekoč so bili ljudje 7 Odkrito.si

Prvi slovenski film po pandemiji vzbudil nemalo ...

Žiga Lakner Njena.si

Neverjetna preobrazba Žige Laknerja

Ljudje

Skupaj bomo stopili tudi naslednjič!

Referendumska nedelja je minila prehitro, kot da nismo doživeli tiste katarze, kot jo po navadi po volilni nedelji z vsaj dvourno povolilno oddajo na nacionalki, recimo. Kdo so ljudje, ki so delali zadaj, kaj so počeli, kdo je ta sila, ki je premaknila Slovenijo in aktivirala ljudi, da so naposled le popravili že tradicionalno porazno volilno udeležbo? Predstavljamo vam skromen, a garaški delček gibanja, ki vliva upanje za prihodnost. Ko se bo grozilo javnemu dobremu, naravi ali socialni nepravičnosti, se bodo ponovno oglasili in zagnali motorje, zatrjujejo in se še enkrat ne pozabijo zahvaliti vsem, ki ste prišli na volišča.

Naj takoj razjasnimo: prostovoljci iz devetnajstih nevladnih organizacij in mnogo tistih, ki niso člani prav nobene, so garali vse dni v tednih pred referendumom – poleg svojih rednih služb in študija. Brez obeta plačila, »le« z znanjem, jekleno voljo, s srcem na pravem mestu in z zavedanjem, da je treba.

Za Inštitut 8. marec ni bilo samoumevno, da so zraven, a jih je poklicala Alenka Kreč Bricelj iz kulturno-ekološkega društva Smetumet in prosila za pomoč. Sami ne bodo zmogli. Na inštitutu so se pogovorili in naposled kljub utrujenosti od pravkar zaključene kampanje za redefinicijo posilstva soglasno sklenili, da bodo zraven.
Najprej so pomagali zbrati tistih prvih nekaj tisoč podpisov, sledil je drugi korak – 40.000 na upravnih enotah overjenih podpisov, pri čemer so imeli že utečen sistem iz pretekle kampanje in so ga samo še izboljšali. Ko pa se je zagnala referendumska kampanja, se je sočasno zagnalo toliko stvari, da aktivnosti niti ne bi znali opisati kronološko.

Ferdo, piši – do 40.000! Prešteti 40.000 podpisov je milo rečeno zelo veliko. »V državnem zboru ne samo da ponovno preštejejo podpise, ampak tudi preverijo vsak list s podpisom, ali so podatki na njem točni. Da bi bili prepričani, da jih imamo res dovolj, smo vse to pregledovali tudi mi. Zato smo vsak vikend – od petka do nedelje – vsak dan po dvanajst ur zaprti v Nikinem stanovanju pregledovali, šteli, kupčkali in pakirali v škatle,« pripoveduje Mojca Lukan.
»Ne samo da smo šteli, tudi številčili smo – do 40.000 smo šteli in pisali na roke,« jo dopolni Sara Ugrin. »Bili bi presenečeni, koliko časa potrebujete samo za odpiranje kuvert. Imeli smo prostovoljca, ki je bil odgovoren zgolj za to, da je hodil po pošto in jo odpiral.«
Inštitut 8. marec se je kmalu od tistega »bomo zraven« transformiral v koordinatorja kampanje. »Tako kot imajo okoljske organizacije veliko znanja o okolju ter zakonodaji s tega področja, imamo na inštitutu znanje o tem, kako se dela na terenu, z ljudmi, in smo zelo operativni. Ker smo nagnjeni k temu, da veliko in hitro delamo, smo nekako pristali v tej vlogi,« pojasnjuje Nika, Miha Stegel pa pripominja, da se je hitro izkazala in prepoznala izkušenost inštituta za take akcije. »Mislim, da je bil tudi zelo hitro jasen njihov odnos, češ, nimamo časa za neumnosti, treba je konkretno poprijeti.«

In zakaj jim je uspelo? Samo zato, ker so trdo delali – in skupaj z njimi pol Slovenije, ne pozabijo dodati. Dokler nisi zraven, ne moreš vedeti, kaj te pri taki kampanji sploh čaka. Veliko je »nevidnega« dela: oblikovanje letakov, tiskanje, razrez, deljenje, lepljenje, razpošiljanje, izdelovanje brošk, deljenje, organizacija spletnih dogodkov, komunikacija z javnostjo, prostovoljci so pisali pisma državljanom, jih delili, plakatiranje, izobraževanje o zakonu, izobraževanje prostovoljcev ... Delovnih ur sploh niso šteli, so si pa mnogi morali zadnji in najintenzivnejši teden pred referendumom vzeti kar dopust. Bilo je treba delati od osmih zjutraj do polnoči in usklajevanje službenih urnikov in tistih za kampanjo ni bilo več mogoče. »Ko sem zvečer legla v posteljo, se mi misli niso hotele umiriti, nenehno sem tuhtala, kaj še lahko in kaj moram narediti,« razlaga Katarina Žakelj iz društva CIPRA.
Sodelovale so vse generacije, a so tokrat izstopali mladi, ki jih poprej v tovrstnih kampanjah nismo srečevali. »Mladi so pogosto nenagovorjeni in nevključeni v odločitve glede lastne prihodnosti in ta kampanja je to spremenila,« je dejala Katarina Žakelj. In to je bilo sodelovanje za skupen cilj – tako vsebinsko kot etično. Poklon.

Andraž Kos, 23 let: Aktivizem me je spremenil
Študent psihologije, ki si denar služi kot nogometni sodnik, je kot prostovoljec z inštitutom sodeloval že pri prejšnji kampanji. A zakaj? Ker je spremljal njihovo delo in cenil njihovo prizadevanje, hkrati pa je prostovoljec v drugi nevladni organizaciji, ki se ukvarja z delikti posilstva. Že po prvi kampanji je intenzivno sodelovanje z inštitutom v njem pustilo sledi. »Od moje misli, da bi rad nekaj spremenil, sem zdaj prišel do stopnje, ko res nekaj spreminjam. Do inštituta sem imel prej kar neko strahospoštovanje, saj sem iz drugih kolektivov imel izkušnje, da v prvih mesecih vlada zadržanost. V inštitutu pa je bilo udarno in delovno na polno že od prve sekunde. Človek zato dobi upanje, da so pred nami boljši časi, in to te gotovo ponese. Mogoče sem bil sprva entuziastičen, nato se je to spremenilo v surovo delo. Ta aktivnost me je definitivno spremenila. Poleg z več upanja zrem v prihodnost tudi z več poguma in zavedanjem, da te nikoli ne sme biti strah povedati tega, kar misliš – na dostojen način.«

Mojca Lukan, 26 let: Tako se rojeva dobro

Prihaja iz Vnanjih Goric, kjer je odraščala obdana s kmetijami, ima jo tudi njen dedek. Prav v nedeljo, ko je bil referendum, se je njena razširjena družina zbrala na pikniku, in ne da bi jih morala posebej nagovarjati, so se vsi udeležili referenduma in ji povedali, kako ponosni so, da se nekdo iz družine bori za nekaj tako pomembnega. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je zaposlena kot mlada raziskovalka, pripravlja doktorsko nalogo iz pedagogike.
Pri kampanji je bila tudi stik z mediji in vsakokrat je pred novinarji ostala brez odgovora pri vprašanju, kako se bodo financirali. »Naša največja zmaga poleg tega, da zakon ni bil sprejet, je oblikovanje tako velike skupnosti, ki bo lahko delala še naprej. Rojeva se upanje in to se samo potencira. Danes je sindikat taksistov objavil, da so bili brezplačni prevozi na volišča velik uspeh in da bodo to počeli tudi ob vseh naslednjih volitvah. Tako se rojeva dobro, oblikuje in krepi skupnost.«

Več v Zarji Jani, št. 29, 20. 7. 2021