Screenshot_2021-08-05_16-37-38 Svet24.si

VIDEO: Podivjan bik na nelegalnem rodeu raztrgal ...

mojca-prelesnik Svet24.si

Cela Slovenija čaka NIJZ, oni pa noge namakajo v ...

Thessalonica Allen Svet24.si

Moža ubila in ga razkosala s sekiro

janez-janša, mauritius, božo-dimnik, andrej-marčič, katja-ujčič Reporter.si

Ljerka Bizilj: Zanimivi prijatelji Janeza Janše ...

Sibil Svilan Necenzurirano

Preživel je šest vlad, Janševa ga je odslovila

Mojmir Šiftar, Jože Potrebuješ Odkrito.si

Kako tri skladbe, Vrhovi, Krokodilčki in Za ...

slovenija, košarka, oi-tokio, olimpijske-igre-tokio-2020, olimpijske-igre-2020 Odkrito.si

'Veni, vidi, vici' za naše košarkarje velja že ...

Ljudje

Sanja Lončar: zanjo je dan prekratek

Sanja je že dvanajst let naša nepogrešljiva sodelavka. Od nje se vsi v redakciji učimo, kako je mogoče naravno in enostavno rešiti marsikakšno našo težavo. Ne samo iz njenega pisanja, kakšen dober nasvet nam z veseljem zaupa tudi zasebno. Vedno se potrudi, ne glede na to, koliko dela ima. In tega ji nikoli ne zmanjka, saj nenehno raziskuje, preizkuša, preverja, piše ali pa dela na svojem vrtu. Njen dan bi moral imeti vsaj 36 ur, se smeji. Napisala je že več kot dvajset uspešnic in z njimi pomagala številnim ljudem. Njeno življenje, hvaležno pravi, je res bogato!

V Slovenijo jo je zaneslo po naključju. V času, ko je razpadala nekdanja Jugoslavija, je sicer živela v Milanu, a so jo v podjetju, za katero je pred tem delala v Beogradu, prosili, ali bi lahko za nekaj dni prišla v Ljubljano organizirat poslovne sestanke za njihove stranke. »Mislila sem, da prihajam za nekaj dni, pa se je zavleklo,« se smeji. »Sprva na mesec, potem na nekaj mesecev … in potem za nekaj let.« V tem času se ni niti poskušala naučiti slovensko (mimogrede, danes odlično govori slovensko, da ne govorimo o pisanju v našem jeziku!), saj je bila prepričana, da se bo vsak čas vrnila. Nato pa se je nekega božiča zalotila, kako sedi na Prešernovem trgu s polnimi vrečkami okraskov za smreko. Takrat ji je postalo jasno, da bo v Sloveniji ostala. »Videla sem veliko držav in zelo dobro vem, kaj je v Sloveniji bolje kot drugje,« pravi.

Rdeča nit – prehrana in zdravje. Čeprav se je preskusila v različnih poklicnih vlogah, sta bila ves čas rdeča nit njenega življenja prehrana in zdravje. Že leta 1986 je s prijateljico v nekdanji Jugoslaviji odprla prvo trgovino z ekoizdelki. »Imeli sem biovrt, ki bi ga danes poimenovali permakulturni. Polovice zelenjave, ki je rasla v njem, sosedje niso še nikoli videli, zato so nenehno ugotavljali, ali ne gojiva morda kakšne prepovedane droge,« pravi hudomušno. Življenje jo je potem peljalo v povsem druge vode – ukvarjala se je z animacijo v turizmu, novinarstvom, razvojem kreativnosti pri mladih, nevladnimi organizacijami … pa prestopila v mednarodne korporacije, ki so se ukvarjale s prehrano, farmacijo, kemijo. »Ukvarjala sem se z marketingom, mediji, mednarodnimi projekti in tako od blizu spoznala, kako delujejo veliki sistemi in kaj se skriva za oglaševanjem, s katerim nam poskušajo ustvariti potrebe po njihovih izdelkih. Ko danes gledam nazaj, sem prepričana, da je bilo vse, kar se mi je zgodilo, nujno, da sem danes to, kar sem. Zato sem hvaležna za vsak korak, ki sem ga prehodila, in za vsako solzo na tej poti, ki mi je zjasnila pogled.«

Dvanajst let rubrike v Jani. Med drugim je pred leti pisala za revijo Aura, tam jo je zasledila tudi naša urednica Melita in ji ponudila sodelovanje. »Priznam, da Jane takrat nisem brala, mislila sem, da je to revija za ne prav zahtevne gospodinje,« priznava. »Ko sem jo začela brati, pa sem ugotovila, da sem ji delala krivico in da bi bralce Jane mogoče res zanimalo to, o čemer bi pisala. In tako mislim, da teče že dvanajsto let moje rubrike v Jani. Ves ta čas Jano, Zarjo in na koncu Zarjo Jano redno berem in ugotavljam, da bi težko našli redakcijo, ki je skozi vse težave v preteklih letih šla s toliko pokončne drže. Zato sem vesela, da sem del te ekipe in da nad menoj bedi takšna urednica, kot je Melita.«

Otrok korone. Trenutno je njen največji izziv, kako tehnologijo, ki se ji je dolgo upirala, uporabiti, da znanje, motivacijo in tudi energijo posreduje ljudem preko zaslona. »Tako je nastal izobraževalni portal delavnice.zazdravje.net, ki je otrok korone, vendar vse bolj ugotavljam, da je hkrati  darilo, saj marsikaj celo lažje posredujem ljudem s pomočjo gibljive slike kot bi le z besedami v živo. Glede na to, da koronski krizi ni videti konca, nas bo verjetno tudi to zimo zaznamovalo druženje na zaslonih.«

Dvajset uspešnic. Ko je v otroštvu staršem povedala, da si želi biti pisateljica, ji je oče svetoval, naj se najprej bogato poroči, kajti le bogate gospodinje, ki se dolgočasijo, imajo dovolj časa (in denarja) za pisanje romanov, se smeji. Do danes je napisala že več kot 20 uspešnic in z njimi pomagala številnim ljudem najti naravne rešitve za njihove težave. »Vse, kar napišem, nastaja kot odgovor na številna vprašanja, ki jih nenehno dobivam od ljudi, ki iščejo naravne rešitve. Zame so takšna vprašanja spodbuda, da tudi sama nenehno raziskujem, preizkušam, se učim, preverjam … Da moja spoznanja ljudje radi berejo, je le dodana vrednost, ki mi omogoča, da se še bolj poglabljam, zato je vse skupaj dobro za vse. Bi pa rada videla, da tudi ljudje vse, kar preberejo, temeljito preverijo in kritično preizkusijo. Namreč, kljub prizadevanjem, da dobro svetujem, vem, da ni enotnega recepta za vse. Kar enemu pomaga, lahko drugemu škoduje, zato moramo tudi 'recepte' jemati z rezervo. Kadar mi kdo reče, vse vam verjamem in vi ste mi pomagali, me kar stisne, saj to pomeni, da name prenašajo odgovornost za svoje izbire. Zato vedno ponavljam: lahko vam olajšam pot do kredibilnih informacij, kaj boste z njimi naredili, pa se morate odločiti sami.«

Okvirček:

Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Mogoče bo zvenelo perverzno, vendar ko gledam na 56 let svojega življenja, vidim, da so bili najboljši dogodki vojna, ločitev, bolezen … Ravno ti so me katapultirali iz 'obtičalosti' v čisto nove razsežnosti, ki so mi potem dala krila. Seveda, ko se je vse to dogajalo, nisem bila tako modra, da bi vedela, da gre za neprecenljiva darila. Zato se zahvaljujem z malo zamude.

Obožujem: Zrak, ki diši! Tudi to se mogoče sliši malo čudno, vendar le tisti, ki se je 20 let dušil v smogu in izpustih kemičnih tovarn, v smradu New Yorka ali Beograda, ve, kakšno darilo je dihati s polnimi pljuči. Iz otroštva mi je ostala navada, da ko odprem okno, najprej povoham, ali je 'zrak varen za vdih'. In ko v Sloveniji zavoham borovce, pokošeno travo, vonj zemlje po dežju, vonj gobic v gozdu, čistega snega …, me od miline še vedno obhajajo mravljinci. Za veliko ljudi je to samoumevno, zame pa je to vsakič znova razlog za hvaležnost. Povsem poškodovani voh se mi je v Sloveniji povrnil do te mere, da zdaj lahko miže ločim desetine vrst vrtnic ali bazilik. Pred tridesetimi leti pa je bilo to zame nekaj nepredstavljivega.

Kaj ne sme manjkati v mojem hladilniku: Pesto vseh vrst! Peteršiljevega dodajam v domala vse jedi, moj dragi ne more živeti brez česnovega, bazilika gre na solate, koromačev v skute, krebuljičnega jemo kot namaz. Skratka skorajda ni jedi, ki je ne izboljšamo še s presnimi pesti, ki so čisti koncentrat vsega dobrega, kar premore naš vrt.

Najboljši nasvet mame ali očeta: Oba sta me sistematično učila in podpirala v tem, da mislim s svojo glavo. Ko je učiteljica zaradi mojih »pretežkih vprašanj« večkrat od staršev zahtevala, naj pridejo v šolo, je ugotovila, da bo od njih slišala še težja vprašanja, zato je hitro odnehala. V zadnjih letnikih nista bila vabljena niti na redne roditeljske sestanke. (smeh)