motorist, prometna nesreča Svet24.si

56-letnik trčil v skalnato brežino in na kraju ...

Milan Kučan Svet24.si

Kučan razočaran nad Pahorjem

jozef horvat bobo Reporter.si

Novi šok v NSI: Jožef Horvat ni več v igri za ...

soča, 13-letnik, utopitev, kajakaški klub Svet24.si

Utopitev v Soči: deček se je zataknil za večji ...

balskanski bojevnik, dragan tošić Necenzurirano

Lovke afere komunalno blato vodijo do Balkanskega ...

vesoljec Odkrito.si

Znanstveniki določili 29 planetov, s katerih nas ...

rok kosmač Njena.si

Pogrešani Rok Kosmač presenetil oboževalce

Ljudje

V moji glavi nenehno brni

Maja Gal Štromar je igralka, pesnica, pisateljica, prevajalka, gledališka pedagoginja, dramatičarka, profesorica retorike, scenaristka, moderatorka, režiserka in mojstrica branja djotiša. »Ljudem grem zaradi tega včasih tudi malo na živce. Od mnogih sem že slišala pripombe, naj se že odločim, kaj sploh sem, saj človek ne more biti vse.« Da se motijo, pravi Maja, je že dokazal umetnik velikega formata, Čilenec Alejandro Jodorowsky. »On je hkrati izvrsten gledališki in filmski režiser, igralec, pisatelj, pisec stripov, slikar, tarotolog, psihoterapevt in psihomag. Je pa zanimivo, da me hočejo popredalčkati samo pri nas. V tujini to nikogar ne moti. Tam ljudi zanima samo to, kaj si naredil in kaj znaš.«

In Maja zna veliko. Doma in v tujini je odigrala več kot 87 vlog, posnela več kot 33 filmov, izdala 14 avtorskih knjig, od tega štiri pesniške zbirke. Pohvali se lahko tudi s kar nekaj nagradami. Eden od vzrokov, da je tako produktivna, je njen status. Že dolga leta je prekarka, kar pomeni, da si mora delo priskrbeti sama. »Niti pet minut počitka si ne morem privoščiti. Pa ne mislim na fizični počitek, tega si seveda vzamem. Moja glava je tista, ki ves čas brni. Ravno sedaj – premiera predstave o Coco Chanel, za katero sem napisala besedilo, je za mano, roman 7 kilogramov sreče 2 je pravkar prišel na tržišče – je nastopil čas, ko hodim od Poncija do Pilata. Po ves dan sedim za računalnikom in se dogovarjam za različne projekte. Ogromno energije, discipline in živcev mi pobere to dogovarjanje, katerega izkupiček je na koncu približno 30-odstoten.«

Ste tudi precejšnja vandrovka. Študirali in delali ste v različnih krajih doma in po Evropi. Kje vse?

Po končani srednji šoli sem se iz Kopra preselila v Ljubljano in na filozofski fakulteti končala študij francoščine in italijanščine. Po končanem študiju sem se za tri leta preselila v Pariz in tam  končala še Mednarodno šolo za gledališče Jacques Lecoq. Potem sem se tri leta iz Ljubljane vozila v službo v Slovensko ljudsko gledališče Celje, se zaradi službe v Slovenskem narodnem gledališču Maribor za tri leta preselila še tja. Ko so me odpustili, sem delo intenzivneje začela iskati tudi v tujini. Največ sem delala v Italiji, tam sem bila angažirana v gledaliških projektih, delala sem tudi kot gledališka pedagoginja. Nekaj mesecev sem živela tudi na Norveškem – igrala sem v gledališču in predavala na njihovi univerzi za umetnost. V Latviji pa sem bila na pisateljski rezidenci. Tam je nastala moja knjiga Ženska drugje.

Kako zmorete preklapljati med tako različnimi projekti?

Všeč mi je, da delam različne stvari. Verjetno je v meni toliko sile in radovednosti, ki me žene naprej. Priznam pa, da je včasih moteče, če se mi dva ali trije projekti prekrivajo. Se pa to zgodi redkokdaj, zelo namreč pazim, da ne delam več stvari hkrati. Imam obdobja, ko sem bolj igralka, obdobja, ko sem gledališka pedagoginja, in obdobja, ko se zaprem in pišem. So pa tudi obdobja, ko mi je celo dolgčas.

Ko vam je bilo nazadnje dolgčas, ste se vpisali na triletno šolo djotiša in vastuja pri Tini Pipan, učenki Adriana P. Kezeleta. Zakaj djotiš?

Čarovništvo imam v krvi (smeh). Moj nono po materini strani je imel zdravilske in jasnovidne sposobnosti, ki jih je podedoval od svojega očeta. Tudi mene so, odkar pomnim, privlačile različne karte, različne vrste astrologij, sanje. Od nekdaj mi je blizu tudi vse, kar je povezano z raziskovanjem človeške psihe. Ko sem se po srednji šoli odločala za študij, je bil ena od mojih izbir študij na Jungovem inštitutu v Švici, poleg seveda igralstva, ali pa bi se šla na Dunaj učit izdelovat torte. (smeh)

Nazadnje niste šli študirat nič od tega.

Mama in oče sta me prepričala, da mi bo študij jezikov odprl več poti. Kar pa se igralskega poklica tiče, sem se že takoj odločila, da še malo počakam. Prepričana sem bila, da mora človek za igralski poklic najprej dozoreti. Tako sem šla sprejemne izpite na AGRFT delat šele po četrtem letniku fakultete.

So vas sprejeli?

Niso me sprejeli ne prvič, ne drugič, ne tretjič, z razlago, da sem prezrela.

V Parizu, na Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa, jih vaša zrelost očitno ni motila.

Tam so me sprejeli takoj. Po prvem letniku se nas je uspela samo četrtina študentov prebiti naprej. Ko sem diplomirala, mi je Jacques Lecoq (francoski gledališki igralec in trener igralskega gibanja, ki je znan po svojih učnih metodah v fizičnem gledališču, gibanju in mimiki, op. a.) rekel, da me je škoda samo za igralski poklic. Predlagal mi je, da kot zelo dobra besedilopiska razširim svoje polje delovanja.

Citat:

Kadar se na primer zgodi krstna izvedba slovenskega avtorja v Drami, moški avtorji takoj dobijo intervju. Mene doslej ni poklical še nihče.

Več v reviji Zarja Jana, št. 238.6. 2021