danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Danijela Martinović Svet24.si

Danijela Martinović po razhodu s Petrom Grašem: ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

youtuber-2838945 Odkrito.si

Delo od doma - prednosti in slabosti

polona k Njena.si

Sanjski moški: Polona razkrila, kaj jo je v ...

Ljudje

Včasih je bluzenje čisto v redu

Se spomnite tiste stare Benčeve popevke Maja z biseri? Nikoli je nisem marala, se mi je zdela tako zoprno lajnasta – ampak besedilo ima pa dobro. No, nanjo sem se spomnila, ko sem spoznala Majo Klemenčič. »Obraz kot s španske slike, oči velike, nasmehi pa kot čudeži,« pa tole: »Ljudje, ki so jo kdaj poznali, ljubili so jo slej ko prej, da vsak je biser, so dejali, simbol lepote, skrite v njej.« Moja Maja, Maja Klemenčič, nima biserov, ima pa shizofrenijo. Za zmeraj. In je ena najpogumnejših, najbolj pozitivnih, nasmejanih, velikodušnih ljudi, ki so mi kdaj prekrižali pot. Lepota je v njej. Težke poti je prehodila, ampak nobene ne bi zamenjala, pravi, vse so moje.

So mi rekli, da odkrito govori o svoji diagnozi, a kljub temu sem bila na začetku previdna. Imate kaj proti ... sem tipala. Ne, je rekla, »jaz hočem govoriti o shizofreniji. Psihiatrija ni bavbav. Vse mogoče sem že doživela, definitivno se dogajajo tudi najbolj grozne stvari, to je resnica, ampak je preveč stigmatizirano. Ja, jaz govorim o tem, ker nočem, da se to skriva. Ko ljudje v življenju trčijo ob oviro in jim psihiater predpiše antidepresive, se jim podre svet, ne zaradi bolezni, temveč zato, ker morajo na antidepresive. Psiha je ravno tako del zdravstva kot to, da si zlomiš roko. Največji razlog za mojo odkritost pa so tisti, ki trpijo. Ker jih veliko poznam. Večni reveži so, večno na socialni podpori, doma se držijo, veliko jih je brezdomcev. V družbi so odrinjeni, pijejo, uživajo droge, ljudje odmahnejo, češ, to je en narkič, nihče pa ne ve, da je morda vse to prišlo od tega, ker je človek duševno zbolel. To so težke zgodbe.«

Malo čudna. »V prvem letniku srednje šole sem bila še v redu, potem sem začela pa postajati malo čudaška. Opuščala sem obveznosti, nikakor se nisem mogla učiti, težave sem utapljala v žuriranju in stvari so mi ušle iz rok. To se shizofrenikom pogosto dogaja, začne se z zapiranjem vase, tudi jaz sem se zelo, sposobna sem bila celo večnost ždeti v lokalu. Imela sem preko 300 neopravičenih ur. Totalno se mi je skegljalo. Totalno. In po mojem ni nihče tega videl kot nekaj alarmantnega. Oče, tak je pač bil in mu nič ne zamerim, je rekel, puberteta! V prvem letniku sem imela priznanje za najboljšo učenko na šoli, potem sem pa kar dvakrat ponavljala. Saj je lahko nekdo na začetku odličen, potem pa samo dober, ampak tak razpon! A pač, zgodilo se je.

Pustila sem šolo in začela delati, že pri osemnajstih sem dobila delovno knjižico. Tega takrat ni bilo, vsi so šli študirat, delali so prek študentske napotnice, mene je pa oče poslal delat in sem dobila knjižico. Porinjena sem bila v svet. Zapletla sem se z nekimi tipi. Bila sem mlada, luštna, veliko manj me je bilo skupaj kot zdaj in sem jim bila všeč. Malo so me fotografirali, malo zafrkavali ..., saj veste, kako je, če si nekomu všeč. Ljudje so me strašili, kaj so ti ljudje, kaj ti bodo naredili! Imela sem predispozicije za shizofrenijo, bilo je samo še vprašanje povoda, sprožilca.

Začela sem se zapirati v hišo, češ da me lovi mafija, da imam v stanovanju kamero – preoblačila sem se samo v kopalnici. Oče je videl, da je nekaj hudo narobe, predlagal je psihologa, ampak meni se ni zdelo potrebno. Čeprav sta starša ločena, sta takrat, ko sem se začela zapirati vase in bluziti, da imam kamero, prišla na pogovor. Tu smo sedeli in sem kar naprej govorila, da mi tisti tipi nekaj hočejo. Ves čas sem ponavljala njihova imena. Nista vedela, kaj narediti. V resnici mi nihče od tistih tipov ni nič naredil. Bodimo iskreni, saj imajo precej masla na glavi, ampak meni niso niti lasu skrivili! Niti ene grožnje nisem dobila, pa se mi je čisto odpeljalo! Bila sem do kosti prežeta s strahom, kar je preraslo v paranojo, ta pa v psihozo. Ampak če nisi nagnjen k temu in tega nimaš v genskem zapisu, se ti to ne more zgoditi.

V najhujši psihozi sem šla na policijo, da prijavim te ljudi, ki me hočejo ubiti, ker sem bila že na tem, da naredim samomor, češ, raje se prej sama ubijem kot da me oni. Tako hudo je bilo. Samopoškodovala sem se, cigareto sem si ugasnila na roki, grozna rana je bila. Stara sem bila dvaindvajset let.«

Program za zaščito prič. »Upam, da bom nekoč lahko rekla hvala tistemu policistu, navaden policaj je bil. Jaz sem jokala, rekla sem, da se bom ubila, videl je, da je zelo hudo, da je resno, in je zelo dobro reagiral. Razlagala sem mu, da me lovi mafija, pa je rekel, bi vi šli tja, kjer so zaščitene priče? In sem bila takoj za, ja, dajte me med zaščitene priče! Seveda, pa ime in priimek mi boste spremenili, to, ja! Poklical je rešilca, in ko je ta prišel, sem bila čisto prisebna, ampak sem kar verjela, da grem med zaščitene priče. Odpeljali so me na urgenco in ugotovili, da sem zelo psihotična. Na koncu sem pristala v Polju. Kakšna dva dneva sploh nisem vedela, kje sem. Bila sem na močnih zdravilih, kajti na začetku te nabutajo z zdravili, zato da se stvar ustavi, vsaka psihoza namreč uniči toliko in toliko možganskih celic. Shizofrenija je možganska bolezen, ki se kaže kot duševna motnja. Izgubiš stik z realnostjo.

Potem sem prišla k sebi. Psihiater je rekel, veste, to je shizofrenija s psihozo, to je treba kar resno jemati. Takrat sem se zavedela, da se moram soočiti s tem in to sprejeti. Kako potem teče življenje in kako to sprejmeš, je pa poglavje zase. To je potem presenečenje!«

Več v reviji Zarja Jana, št. 1727.4. 2021