danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Princ Charles Svet24.si

Princ Charles bo odpuščal: v kraljevi družini ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

Dua Lipa Odkrito.si

FOTO: Ženske zmagoslavne na podelitvi britov

Metka Albreht Njena.si

Metka Albreht pozirala v nedrčku in navdušila

Ljudje

Drug ob drugem rasteva

Ker je epidemija zadnje leto močno vplivala na delo priznanih fotografov Arneja Hodaliča in Katje Bidovec, ki sicer veliko potujeta, sta ta čas izkoristila za dokončanje svojega novega doma v hiši Katjinih starih staršev v Kranju, kjer je Katja pred kratkim prevzela družinsko slaščičarno. »Od nekdaj sem se želela vrniti v Kranj, po drugi strani pa sem vedela, da najin življenjski slog ne bo več enak, če si bova dom uredila stran od lokala,« opiše Katja, kako sta z eno potezo združila fotografijo in vodenje slaščičarne. S tem sta dobila tudi prostor za predavanja in razstave, kjer se bodo gostje lahko hkrati posladkali in nekaj popili.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Človek si pravzaprav težko predstavlja neobičajen dom fotografov, ko se ustavi pred povsem običajno hišo. Ko sta naju s fotografom Arne in Katja spustila v svoj dom, ki je hkrati njun delovni studio, sva bila očarana. Tako nad prostornostjo, svetlobo, nenavadno živimi fotografijami v naravni velikosti, kot tudi nad zelo domiselno ureditvijo, ki sta jima jo pomagala zasnovati Katarina Štok Pretnar in Marko Pretnar iz biroja Štok + Pretnar. »Razumela sta, da potrebujeva manjši zasebni prostor, ta je v zgornji etaži nad večjim fotostudiem, ki je napol javni prostor. Nastal je res lep ambient, v katerem zelo uživava.« Tudi midva sva se prijetno počutila, zato ni čudno, da se je naš pogovor zavlekel izven začrtane poti.  

Dobro se imava. »Vsaka ideja mora nekaj časa zoreti,« je povedala Katja. Delo v majhnem studiu v Arnejevi ljubljanski družinski hiši ju je namreč že spravljalo v obup. Mansarda hiše v Kranju je bila že desetletja povsem prazna in v surovem stanju, iz prvega nadstropja pa se je pred petimi leti odselila Katjina babica. Katja in Arne sta tam videla velik potencial. In ker je Katja vedela, da bo v kratkem prevzela družinsko slaščičarno v pritličju, kajti starša sta se želela upokojiti, in ker je za posel najbolje, če si zraven, se ji je zdela najboljša rešitev, da si z Arnejem uredita dom v hiši, ki je bila sicer last njenih starih staršev. »Če se ne posvetiš stoodstotno tistemu, kar delaš, v tem ne boš dober,« je prepričana. »Starši so se strinjali in tako sva pred dvema letoma začela s prenovo, končana je bila lanskega marca.« Tako lahko Katja od doma vodi slaščičarno, ki je prejšnji teden po letu dni zaprtja zaradi covida spet odprla svoja vrata, poleg tega se z Arnejem lahko še vedno posvečata svojemu življenjskemu poslanstvu – fotografiji. Ta ju je pravzaprav pred šestimi leti povezala tako poslovno kot tudi zasebno, pa čeprav je med njima precej let razlike. »Razumem, da ljudje najine zveze ne razumejo, in jih ne obsojam. Najini prijatelji in vsi bližnji pa vedo, da sva povsem običajen par, ki se ima zelo dobro. Veselijo naju iste stvari, znava si razdeliti delo, si pomagati, drug z drugim preprosto uživava, predvsem pa drug drugega dopolnjujeva in drug ob drugem rasteva. Lep primer je projekt Izginjajoče kulture, ki ga kot soavtorja ustvarjava že nekaj let. Vsak od naju prispeva svoj del, Arne izkušnje, jaz pa moj malo bolj mladostno-ženstveni pogled na fotografijo. Velikokrat praviva, da so fotografije, ki jih narediva skupaj, veliko boljše, kot če bi delal eden od naju sam.«

Vse ne more biti brezplačno, nekaj pa. »Če gledaš na leta, so samo ena čudna številka,« je nadaljeval Arne. »Res imam več življenjskih izkušenj in včasih malo pesimistično pravim, da je vprašanje, kako nama bo šlo v prihodnosti. Z leti se bodo namreč pokazale razlike, bolj kot zdaj, ko imam včasih več energije za fotografiranje kot Katja in jo moram preganjati in inspirirati za kakšne stvari. Za kakšne pa seveda tudi ne, recimo za pospravljanje, hojo v hribe in urejanje papirjev, to niso moja področja,« se je smejal. »Arne pa vedno kuha, mene sploh ne spusti za štedilnik,« se je nasmehnila Katja in dodala, da Arne morda daje videz pesimista, v resnici pa je velikokrat optimističen kot kakšen otrok. »V tisto, kar dela, zelo verjame in na koncu res uspe. Jaz pa na vse skupaj gledam bolj realno v smislu financ. V teh časih morava naprej vložiti kar nekaj svojega denarja, da projekt sploh lahko končava, in seveda človek težko vnaprej oceni, ali se bo na koncu poplačal s predavanji, prodajo fotografij ali ne. Ko sem ga spoznala, mi je dostikrat omenil, da ne ve, ali bo z denarjem prišel skozi mesec, pa je ves čas delal. Potem je nekaj narobe, sem si mislila.« Zaupal ji je svoje finance in spravila jih je v red. »Če daješ ljudem fotografije brezplačno, si s tem ne boš zaslužil kruha,« je bila stvarna. »Odkar mi ona vodi finance, imam več denarja kot prej, zato ji prepuščam vso papirologijo,« se je spet nasmehnil znani fotograf. »Neke stvari preprosto moraš zaračunati. Arne mi zaupa in verjamem, da ga jaz lažje prodajam kot on prodaja sam sebe. Saj je velik humanitarec, ne moreš pa vse delati zastonj. Izbrala pa sva dve organizaciji – ITF in Bolnišnično šolo na URI Soča – za kateri dela brezplačno. Verjameva namreč, da mora vsak človek vsaj delček sebe vrniti družbi.« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 1727.4. 2021