danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Princ Charles Svet24.si

Princ Charles bo odpuščal: v kraljevi družini ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

Dua Lipa Odkrito.si

FOTO: Ženske zmagoslavne na podelitvi britov

Metka Albreht Njena.si

Metka Albreht pozirala v nedrčku in navdušila

Ljudje

To, kar iščeš, že imaš!

Mohanji je nova vzhajajoča »zvezda« na področju duhovnosti. Njegovemu učenju sledi na tisoče ljudi po vsem svetu, imenujejo ga guru, kar pomeni duhovni učitelj. Sam o sebi pravi, da je povsem običajen človek. Ljudje, ki spremljajo njegova učenja, pa ga opisujejo kot skromnega in ponižnega človeka v najžlahtnejšem pomenu teh besed. Znan je tudi kot velik človekoljub, ki s svojimi številnimi fundacijami in prostovoljci po svetu pomaga ljudem, ki so pomoči potrebni; s svojimi prostovoljci je zasadil že nešteto dreves, nazadnje so sadili sadno drevje na njegovem posestvu v Sv. Ani pri Lenartu. Tu si z družino, ženo Devi in hčerko Milo, gradi dom in center.

Šestinpetdesetletni Mohan Kesavan Mohanji, magister angleške književnosti po izobrazbi, doma iz indijske Kerale, je bil že ob rojstvu »obsojen« na uspeh, kot si pač uspeh predstavlja večina ljudi. Rojen je bil v družino iz višjega indijskega sloja, oče je bil uspešen ortopedski kirurg, mama je po tradiciji skrbela za družino, tudi brat je visoko izobražen. Njihovo življenje je potekalo po nekem ustaljenem redu in zakonih tradicije, kot v vseh »dobrih« indijskih družinah. Starši so Mohanu izbrali ženo, on se je z izbiro strinjal, se poročil, zakonca sta po treh letih dobila hčerko in jo poimenovala Ammu. Zaposlen je bil v ladijski industriji in bil pri svojem delu izjemno uspešen. Pri 35 letih je že zasedal mesto, ki ga po navadi dobijo ljudje z veliko izkušnjami, tam nekje pri 50. letu starosti. Imel je vse, kar se da kupiti z denarjem, v sebi pa je čutil praznino …

Tragedija, ki je spremenila vse. Svetla točka v njegovem življenju je bila hčerka Ammu. Mohan jo je oboževal, užival je v očetovstvu, ob njej se je naučil, da obstaja globoka in brezpogojna ljubezen, ki premaga vse ovire. Potem pa je prišel 23. avgust 2000, dan, ki ga ne bo nikoli pozabil. V tragični prometni nesreči je njegova ljubljena petletna hčerka Ammu umrla. Za Mohana se je spremenilo vse, tisti dan je zanj življenje postalo brez vsakega smisla.

Ko so mu začeli ljudje izrekati sožalje ob izgubi hčerke, se je počutil popolnoma paraliziran. »Govorili so mi, da jim je hudo ob moji izgubi, jaz pa sem to občutil kot lažno sočutje. Tistega, kar sem izgubil, mi nihče ni mogel vrniti, bilo je izgubljeno za vedno!« Nastopil je najhujši čas njegovega življenja, vse okoli njega se je začelo podirati … Zbolel je, njegove denarne naložbe so začele padati, z ženo sta se po nekaj letih ločila. Vse bolj se je pogrezal vase in globoko premišljeval o smislu življenja, prijatelji so ga začeli zapuščati. Bil je na dnu.

Himalaja. Globoko v sebi je vedel, da mora nekaj spremeniti. Nikoli v življenju ni sledil naukom gurujev, vedel pa je, da mora odrešitev poiskati v sebi. Sanjalo se mu ni, kako. Prvič se je v tišino Himalaje odpravil že leta 2000. Tam je sedel v votlini in globoko premišljeval. O življenju. Ni poznal nobene meditacijske tehnike, ki bi jo prakticiral. Prvič je ostal dva meseca. »Tam sem se počutil dobro. Nikogar ni zanimalo, kdo sem, kaj sem, ni bilo pomembno, kako sem oblečen, ali sem obut ali bos. Tam sem začutil svobodo, preprostost življenja, dobil sem občutek, kot da sem doma.« Po dveh mesecih se je vrnil na delo, v Himalajo pa se je redno vračal. »Na začetku pravzaprav nisem vedel, kaj iščem, ne vem, kako naj to povem, iskal sem nekaj 'stalnega', nekaj, kar je od vedno in kar ne bo minilo …« Ko je sedel v svoji himalajski votlini, se je med sedenjem začel osredotočati na svojo hrbtenico. Z mislimi je bil vedno pri njej. Meditacija in raziskovanje notranjega sveta sta postala njegova strast in vsakodnevna rutina. V svoji hiši si je preuredil sobo, da je bila podobna votlini v Himalaji. V kotu sobe je bila majhna svetilka. Med meditacijo so njegove oči gledale soj svetlobe, misli pa so bile osredotočene na hrbtenico. Šest let je vsako jutro vstajal ob pol treh zjutraj, se okopal in sedel v sobo ter meditiral, vsak dan pet ur!  

Več v reviji Zarja Jana, št. 1620.4. 2021