danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Princ Charles Svet24.si

Princ Charles bo odpuščal: v kraljevi družini ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

Alja Kapun Odkrito.si

Vse enkrat mine

polona k Njena.si

Sanjski moški: Polona razkrila, kaj jo je v ...

Ljudje

Slovenijo drži skupaj sistem povezav

Skoraj vsaka njegova kolumna v Nedeljcu je nova mala bomba. Aleksander Lucu Luc se očitno ne boji nikogar, ne levih ne desnih, vse njihove povezave in navezave razkriva podkrepljene z nitmi iz ozadja, ki jih zavzeto, iz »virov blizu uradnim«, beleži in razlaga že 25 let. Kdo je komu kaj, zakaj je oni tistega vzel v službo, katera dva sta se družila pri nečednih poslih. Tudi v najinem pogovoru je omenil kar nekaj zelo pomembnih političnih imen in jih ob avtorizaciji niti slučajno ni vrgel ven. Kar je rekel, je rekel.

Začeli ste kot športni novinar, potem pa ste čisto zamenjali smer.

Čeprav nisem športni novinar, me izjemno privlači tenis. Več kot deset let redno hodim v New York na Odprto prvenstvo ZDA, že od leta 1987 hodim na Odprto prvenstvo Avstralije v Melbourne. Tam je januarja poletje, pri nas pa zima. Štirinajst dni sem na turnirju, potem pa ostanem tam še nekaj tednov, najprej sem prepotoval vso Avstralijo, nato Novo Zelandijo, Polinezijo ... vse do Cookovih otokov, pa vso Azijo, od Vietnama, Kambodže. Avstralija mi je tudi zdravstveno dobro dela, na leto imam namreč kar dve poletji, tam spodaj se dobro počutim, spoznal sem ogromno ljudi, tudi Slovencev.

Ste sploh bili kdaj redno zaposleni – zdi se mi, da ste bili eden prvih »svobodnih« novinarjev pri nas.

Res je, nisem pristaš redne zaposlitve. Trideset let sem svobodni novinar. V prejšnjem sistemu je bilo to grozno, ni bilo svobodnih novinarjev. Ko sem šel med prvimi med svobodne, so mi prerokovali takojšnjo smrt. (smeh)

Družabno kroniko ste začeli pisati za Nedelo, ko je komaj začelo izhajati.

Poklical me je Tit Dobršek in mi rekel, naj si izmislim nekaj, česar ni imel še nihče. Tedensko rubriko. Nekaj časa so me čakali, da sem razmislil. Od nekdaj me zelo zanimajo časopisi in revije z visoko naklado, ker če delaš za visoko tiražen časopis, si dober. Opazoval sem, kaj so objavljali zahodnoevropski časopisi. Zanimalo me je, kam bo šlo novinarstvo pri nas. In takrat sem se začel ukvarjati z ljudmi in njihovimi povezavami v kulturi, politiki, gospodarstvu ...

Najbrž na začetku niste bili preveč priljubljeni zaradi tega.

Že pred letom 1991 sem imel kar lepo kartoteko, a v prejšnjem sistemu posameznik ni smel izstopati. Bolj je bil skrit, boljše je bilo zanj. Zato se je leta 1991 začel pravi boom, ljudje so začeli hlastno iskati informacije o vsakomur: od kod je, kaj dela, kakšne šole ima, s kom je poročen, kakšni so otroci ... Na začetku so se drugi novinarski kolegi zmrdovali, češ, o čem pa pišem, zdaj pa je takšna oblika novinarstva stalnica tudi na prvih straneh dnevnega časopisja in zlasti revijalnega tiska. Vse drugo so stokrat prežvečene agencijske vesti in dolgočasna poročanja dopisnikov, večina pa itak do onemoglosti prepisuje s spletnih strani. Sam sem se preusmeril v ozadja na domačem novinarskem trgu. Če o nekom malo več veš, je to za večino ljudi dobra informacija.

Omenili ste mi, da se s to obsežno kartoteko kar precej ukvarjate.

Vsak dan se ji posvečam kakšne tri, štiri ure. Dopolnjujem dokumentacijo. Imam ročno napisane kartoteke, v njih je kakšnih 40.000 Slovencev. Tako mi tudi za vsakega »novega«, ki pride na sceno, ni težko najti povezav, za nazaj, levo ali desno. (smeh)

Več v reviji Zarja Jana, št. 1620.4. 2021