danny Dobra karma

Nasvet vedeževalca: nikar v teh dneh ne ...

Princ Andrew Svet24.si

Kraljica ima le 24 ur, da se odloči, ali bo ...

igor zorcic pl Reporter.si

Janša je Zorčiču očital, da ga je on postavil ...

miš Svet24.si

Porast okužb s še eno virusno boleznijo, večina...

samomor tema_ThinkstockPhotos-526762455 Necenzurirano

Črna plat epidemije: 468 ljudi si je želelo ...

pomlad, rdeča pesa, pomladna opravila, vrt Odkrito.si

Nujna vrtna opravila v maju

esmeralda-rupnik Njena.si

Ljubezen po domače: Esmeralda v hudi stiski

Ljudje

Če misliš dobro, se dobro dogaja

»Rad se prepuščam toku življenja. Doslej me je že tolikokrat presenetilo, da sem lahko samo hvaležen za vse lepo in dobro. Seveda pa ne posedam križem rok, temveč me kar razganja od ustvarjalne energije,« pravi dvakratni svetovni prvak v standardnih in latinskoameriških plesih Miha Vodičar, ki se je kljub posebni situaciji dobro znašel in je razprodan plesni pedagog. Svoje bogato znanje z veseljem in ljubeznijo predaja naprej po vsej Evropi, doma pa velikokrat zapleše po željah žene Kristine, ki o plesu nima pojma, zato pa se ujameta v številnih drugih ritmih. Predvsem v skrbi za ljubkega 15-mesečnega sina Oskarja, ki bo že sredi poletja postal starejši brat.


»Od malega sem bil zelo živahen otrok. Mama pravi, da sem se nekoliko umiril šele, ko sem se pošteno zdivjal. Zato so bile ure plesa kot nalašč zame. Užival sem na treningih, pa tudi pozneje na tekmah. V več kot 25 letih kariere mi je dal ples res veliko lepega: počnem to, v čemer uživam, spoznal sem izjemne ljudi z vsega sveta, veliko potoval, pa tudi osebnostno in profesionalno rasel, se naučil sprejemati tako vzpone kot padce, si postavljati cilje, biti discipliniran, garati za rezultate, pa tudi uživati v svojih dosežkih,« pravi Miha, ki se je pred leti poslovil od treningov in tekmovanj na vrhunski ravni.

Vrhunski ples je garanje. Potem ko sta z Nadiyjo Bychkovo postala svetovna prvaka, sta še nekaj časa trenirala in tekmovala, nato pa je Nadiyja zanosila in Miha je sprva razmišljal o nadaljevanju kariere. Vendar bi moral z novo partnerico spet začeti od začetka. Prizna, da mu je zmanjkalo motivacije za to. Pa še časa za študij. Ob plesu je namreč študiral ekonomijo, a je bil tempo za vse prehud. Vesel je bil, če je bil doma vsaj petdeset dni na leto. In tako je žrtvoval tisto, kar se mu je takrat zdelo najbolje – študij. Da je lahko plesal in se učil, je moral od svojega 16. leta delati, saj je ples drag šport, ki mu ga samo starši niso (z)mogli financirati. Vendar mu nikoli ni bilo nič težko. Vedno si je zastavljal nove cilje – kljub slabim pogojem za plesalce v Sloveniji, saj je bil v slovenski vojski zaposlen le kratko obdobje, ves čas pa se je moral dokazovati z najvišjimi naslovi in so ga mnogi drugi športniki prehitevali po levi in desni; ples namreč ni olimpijski šport, olimpijske kategorije pa so imele prednost pri zaposlovanju. Vendar ni nikoli izgubil optimizma. »V plesu uživam in sem vesel, da lahko od njega tudi živim. Vendar pa je treba biti pripravljen na trdo delo po vsej Evropi, velikokrat kaj narediti tudi zastonj, da se ti potem odprejo vrata,« pravi. Uradno se ni nikoli poslovil od uspešne plesne kariere, temveč je spontano prešel med trenerje in koreografe.

Trener v več državah. »Sem trener profesionalnih športnih plesalcev slovenske reprezentance, dva kluba treniram v Italiji, pa na Hrvaškem, enega na Dunaju, v Gradcu, na Slovaškem ... Odgovoren sem za skoraj trideset vrhunskih športnih plesalcev. Ne glede na razmere moram z njimi redno delati, jih zastopati in voditi njihovo kariero. Redno spremljam njihov napredek, aktivnosti, načrtujem treninge in tekme,« pove Miha, ki z užitkom vodi tudi sekcijo standardnih in latinskoameriških plesov pri Boleru, kjer z največjim užitkom svoje znanje prenaša na otroke. V teh posebnih razmerah seveda njegovo delo še zdaleč ni preprosto. Poskuša se znajti na vse načine, ves čas hodi na testiranja za covid, urediti mora veliko papirologije, da sploh lahko potuje v tujino. Veliko treningov je imel po spletu, saj je bilo prepovedano druženje in tudi plesalci, ki sicer plešejo v paru, niso smeli trenirati skupaj, saj niso iz istega gospodinjstva ... 

Samozavestna Kristina z drugega planeta. Ples pa je postavnemu mladeniču pomagal najti tudi ljubezen, četudi njegova Kristina ni iz plesnega sveta. Spoznala sta se preko skupne kolegice, plesalke. »Z Anžetom Škrubetom sem plesal na Severinini turneji po celi regiji nekdanje skupne države. S plesalci smo se ujeli in se po koncu turneje dogovorili, da gremo na Severinin koncert. Ta je bil 17. maja 2014. Kolegica je s seboj pripeljala prijateljico Kristino, in ta me je v hipu navdušila s samozavestjo, zgovornostjo, jasnimi življenjskimi cilji, energijo ... Čeprav sva iz povsem drugih svetov, sva se hitro ujela. Ona se, razen nekaj poskusov v otroštvu, ni nikoli ukvarjala s športom,« pripoveduje Miha. Povabil jo je na zmenek na klopco pod Cekinovim gradom. Pogovarjala sta se do štirih zjutraj, sam pa je naslednji dan, pravzaprav čez dve uri, moral na pot v Pariz. Hitro sta ugotovila, da podobno razmišljata in gledata na življenje. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 146.4. 2021