danny Dobra karma

Nasvet vedeževalca: nikar v teh dneh ne ...

Princ Andrew Svet24.si

Kraljica ima le 24 ur, da se odloči, ali bo ...

igor zorcic pl Reporter.si

Janša je Zorčiču očital, da ga je on postavil ...

miš Svet24.si

Porast okužb s še eno virusno boleznijo, večina...

samomor tema_ThinkstockPhotos-526762455 Necenzurirano

Črna plat epidemije: 468 ljudi si je želelo ...

pentagon Odkrito.si

Čip ni mit: Pod kožo zaznava covid pred simptomi!

Saša Lendero Njena.si

Saša Lendero z optimizmom preganja temo

Ljudje

Žana Kapetanović: na krilih svobode

Ne dajte se zapeljati tistemu nežnemu obrazku, zlatim kodrom, toplemu smehljaju in milemu glasu: pod žametom je jeklo. Kar je kliše, priznam (ki pa drži, oh, še kako!), naša kolegica Žana je pa vse prej kot kliše, pravzaprav je izrazito zunajserijska.

Okrog nje so bili vedno novinarji, pravi, in so še zdaj: »Oče je bil novinar, živeli smo v stanovanju nad tiskarno Oslobodjenja v središču Sarajeva, dobesedno sem se igrala v tiskarni s črkami iz svinca. Družili smo se večinoma z novinarskimi družinami, kasneje so tudi gradili hiše za te družine in smo spet stanovali na kupu. Super spomini. Potem je tudi brat postal novinar (kariero je končal v Zagrebu kot urednik.) Moj sin Saša Kapetanović je fotograf, testira avtomobile in piše o njih.«

In je seveda tudi ona slednjič pristala v tem poklicu. »Končala sem študij francoščine in književnosti. Še kot študentka sem začela pisati za Oslobodjenje in za – takrat v Jugoslaviji zelo popularni – sarajevski Svijet. Ko so naredili revijo Una (s podobno zasnovo kot Jana), so me povabili in zaposlili. Izredno veliko naklado smo imeli, potovala sem po vsej Jugoslaviji in imela intervjuje z znanimi osebnostmi. Bilo je to krasno desetletje, ponosna sem na te članke, nabrala sem veliko izkušenj.«

Diši po znanem. Življenja, kot ga je poznala, je bilo konec, ko se je začela vojna v Bosni in je s sinovoma, takrat starima devet ter štiri leta in pol, morala zapustiti Sarajevo. »Moj dedek Jakob Pirih (iz Idrije) je v Sarajevu trgoval z lesom, z ženo Magdaleno sta dobila mojo mamo Agnezo, imela sta še dve gostilni v Sarajevu. Torej sem Slovenka v drugem kolenu. Zato sem med vojno prišla v Slovenijo in dobila državljanstvo.«

A kar je izgubilo Sarajevo, je pridobila Jana. »V uredništvu smo bili med drugim naročeni tudi na Mladino in Jano. Revijo Jana sem z zanimanjem redno prelistala in vedela za urednico Bernardo. Ko sem kot begunka v drugi polovici leta 1992 končala v begunskem centru v Škofji Loki, sem napisala dva teksta o begunski tematiki in prosila za sestanek z Bernardo. Vprašala sem jo, ali bi lahko pisala za Jano. 'Seveda, potrebujemo te,' je rekla. Z veseljem sem zagrabila priložnost. Sina Vanjo sem dala v vrtec, Sašo vpisala v begunsko šolo in začela vsak dan prihajati v uredništvo Jane. Stavba Dela je dišala po meni znanem – po novinarstvu; uredništvo Jane je postalo moj novi dom.

Nikoli ne bom pozabila, da ste mi dali priložnost in me sprejeli kot sebi enako. Hvaležna za vedno!!! Kolegice so me oblekle, tajnice so razvajale moja otroka z darili, jaz sem se spet postavljala na noge in lahko gradila 'normalno' življenje. Ni bilo preprosto, začela sem z ničle, ker sem zares izgubila vse, vendar pa sem lahko začela živeti. Ko je moje stanovanje v Sarajevu zgorelo, sem se odločila, da bom ostala v Sloveniji.«

V svojem bioritmu. Toda pretresov še ni bilo konec. In se je spet pokazalo, da je Žana utelešenje (menda japonskega) pregovora, ki pravi, če sedemkrat padeš, osemkrat vstani: ko se je podjetje Delo Revije, ki je izdajalo Jano, zaradi pohlepnega tajkunčiča potopilo, je ostala pri Jani, a se ni hotela zaposliti pri novem lastniku – izbrala je svobodo (in tveganja) samozaposlenega. »Želela sem obdržati lepe spomine na čase, ko je bilo novinarstvo cenjen poklic. Želela sem obdržati pokončno hrbtenico,« pravi. Ji je bilo kdaj žal? Ne, je odločna, »svoboda mi je prinesla krila. Rada delam v svojem bioritmu: zapravim dan, potepam se, hodim v naravo, kuham ..., zvečer pa pišem. Od svoje 'osamosvojitve' pišem samo o temah, ki me zares zanimajo, najraje o zanimivih 'navadnih' ljudeh.

Samozaposlitev mi omogoča, da se ukvarjam tudi s stiliranjem. Kaj počnem? Preprosto povedano, fotografom pripravljam vzdušje za zanimivejšo fotografijo. Lahko gre za fotografiranje hrane, prostorov, ambienta, portretov ... To delo me zelo veseli. Če na Instagramu pogledate 'solpoper' ali na Facebooku 'Sol& Poper food+product styling', boste razumeli, o čem govorim.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 146.4. 2021