Miki Vlahovič Dobra karma

Trenutno je naš pevec brez denarja in dela - in ...

mina miha1 Svet24.si

Najmlajši čuk se bo oženil

sola solarji koronavirus bobo Reporter.si

Razkrivamo: kako vlada ignorira strokovnjake - ...

2_rebeka dremelj Svet24.si

Rebeka Dremelj je na smučišču zagnala totalno ...

DR_1 Necenzurirano

To je zdravnik iz Namibije, zaradi katerega ...

Seks v mestu Odkrito.si

Šok za ljubitelje serije Seks v mestu

karla ženim sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Karlina drastična preobrazba

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen?

Erica je napisala močno, pretresljivo, pogumno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Ni njena prva, je pa zagotovo najboljša. O tem, kako je preživela nenadno smrt svojega moža, pesnika, esejista, publicista, profesorja Aleša Debeljaka. O tem, kako je postala vdova, kako je postala manj, kot je bila prej. O tem, kako se je borila. Za družino, zase, proti zakonom, celo proti prijateljem. Pogovarjali sva se tudi o tem, kakšna je danes. Kako jo je Aleševa smrt spremenila.

Zaradi Aleša je začela pisati leposlovje. Ko je prišla v Slovenijo, so jo na Delu skoraj takoj povabili, naj piše feljton o tem, kako tujka živi v Sloveniji. Erica je bila prej zaposlena v banki, nikoli ni pisala leposlovja. Aleš pa jo je spodbudil k pisanju in tako je začela ustvarjati ta zelo brani feljton in pri tem uživala. Nato je začela tudi lektorirati in prevajati, študirati kreativno pisanje – in ni mogla več nehati. »Če ne bi prišla sem, najbrž ne bi začela pisati. Aleš me je zelo podpiral pri tem. Na začetku nisem želela preveč intimno pisati o sebi, pa me je spodbujal, rekel mi je, naj ne pišem suhoparno, naj se bolj odprem. In sem začela pisati bolj sproščeno, pogumneje.«

Kako sta postala par. Erica je delala v banki v New Yorku, čeprav se kot bančnica ni najbolje počutila. Rada je hodila na kulturne prireditve. Po razstavi Irwina v New Yorku je bil žur in tam sta se z Alešem prvič videla. Aleš je bil v Ameriki pet let, tri mesece po njunem srečanju pa se mu je bivanje tam izteklo. Vrnil se je v Slovenijo. »Imela sva hitro, strastno romanco, potrebovala sva nekaj časa, da sva se odločila, da pridem za njim,« se smeje Erica. To je bila velika odločitev, kako je zmogla? »Med nama je bila velika ljubezen,« je stvarna, »nisem bila zadovoljna s poklicem, Aleš pa je hotel biti v Sloveniji, ki je takrat postala samostojna država, hotel jo je pomagati graditi. Danes bi bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja v državi in kulturi,« je prepričana.

Žalovanje. Pisanje. Terapija. Ko je Aleš pred petimi leti nenadoma umrl, se je Erica najprej posvetila branju knjig o žalovanju, smrti in vdovah. Nakar je začela pisati, in to je bilo zanjo terapevtsko. »Aleševa smrt je bila travma, še posebej ker je bila nenadna. To je bil šok. Razbil se mi je zunanji, potem pa še notranji svet – kdo sem zdaj jaz? Prekinil se je kronološki čas, zaporedje dogodkov. Zgodil se je prelom. Če se ti nekaj groznega zgodi, to poveš prijateljem, bližnjim, poveš jim podrobnosti, kdaj in kako se je zgodilo. S tem sestaviš vse koščke, daš jih na svoje mesto. Tako narediš tudi s svojim spremenjenim jazom. To naredijo vsi, ki doživljajo travmo, ne samo pisatelji. Zato sem morala to narediti tudi jaz, postaviti kronološki čas nazaj, razumeti, kaj se mi je zgodilo, kako me je vse to spremenilo in kakšna sem zdaj. Rekla sem si, da če bo knjiga dobra, jo bom objavila. Ker je na začetku bila terapevtska, sem morala govoriti resnico. Nisem se cenzurirala. In mislim, da je to moja najmočnejša knjiga doslej. Oklevala sem, ali naj jo objavim ali ne. Ampak gradila sem novi jaz. Ali naj dam ta novi jaz v predal? S to knjigo sem živela štiri leta. Bila je moj projekt. Moja strast. Pravim, da brez nje ne bi preživela. Vse travmatične stvari, ki so se mi dogajale – o vsem sem pisala. Ko sem pisala o tem, sem bila bolj mirna. Laže sem spala, nisem bila vse noči pokonci v bolečini, agoniji kot prej. Ta proces je bil zame zelo koristen. Za travmo je pomembno, da jo daš ven iz sebe, v svet,« razmišlja.

Več v reviji Zarja Jana, št. 823.2. 2021