sara volcic 6 Dobra karma

Lepi televizijki je srce ukradel in pozdravil ...

igor zorcic bobo Svet24.si

Zakaj Zorčič ščiti Janšo in ne poslancev?

janez jansa bobo2 Reporter.si

Janša podelil priznanje kitajski družbi Huawei, ...

oba Svet24.si

Novi vodja podmladka SDS strašil pred ...

20200831-01021373 Necenzurirano

Kdo se je zlagal? Igor Zorčič, Milan Krek ali ...

raiven, sara-briški Odkrito.si

Poglej jo, je že spremenila pričesko

kandidati 2. sezona ugodno oddam sina Njena.si

To so fantje iz 2. sezone šova Ugodno oddam sina

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Dan, ko so se moji čevlji spremenili

5. 1. 2020 ali kako sem iz navadne Ninne postala Ninna, Slovenka leta.

Avtor:

Ninna Kozorog

Značke:

Ne maram gala prireditev.

Nikoli jih nisem in dvomim, da bom kdaj v njih uživala. Preprosto nisem ena izmed tistih, ki bi se znala pomešati med množico. Sem ena tistih, ki si vedno v prostor želim stopiti neopazno, a se mi uspe zadeti ob mizo, podreti umetelno zloženo skulpturo kozarcev ali pa mi zacinglja telefon, za katerega prisežem, da sem ga stišala. Navadno mi uspe strgati najlonke že v prvi uri, v torbico vržem lipglos povsem drugačne barve, kot je moja šminka, nohti pa se mi okrušijo tik pred pomembnim rokovanjem.

In ja – 5. 1. 2020 ni bil ravno moj najbolj zaželen dan.

Popraznična nedelja je s sivino klicala po pobegu v hribe in zadnja stvar na svetu je bila misel, da se podam proti prestolnici. Štajerska avtocesta mi je vedno predstavljala težave – med letom specializacije sem na njej preživela nešteto ur, čeprav pot naj ne bi trajala več kot uro in pol.

A tisto nedeljo je šlo presenetljivo hitro. Če izvzamem dejstvo, da sem se morala vsaj trikrat vrniti v stanovanje. Po avtomobilske ključe. Po denarnico. Po malega »filutka«, tj. obesek za ključe iz #projektVida, ki mi ga je podarila ena od naših starostnic »za srečo«. Vzela sem ga bolj ali manj kot talisman sreče na cesti … Ali kot talisman prostega parkirišča v Ljubljani, ki je za Štajerko svojevrsten dosežek, ob katerem še garmin obupa.

A recimo, da mi je uspelo najti Opero.

V kafiču pred njo sem spila svojo belo kavo – uh, to so bili časi, ko še nismo vedeli, kakšen privilegij je pravzaprav v miru srkati kavo … Brez mask. Brez omejitev. No, jaz sem dve. In čaj. Nikakor se nisem mogla pripraviti, da vstopim. Nikogar nisem poznala. Trema pred neznanci, pred podobnimi situacijami me vedno znova ohromi. Ne znam se je odvaditi, niti po toliko letih.

Požrla sem slino. In na prizorišče vkorakala v svojih bulerjih, črni tuniki, usnjenem plašču, baretki, slušalkah in s sportbilly torbo, v katero bi spravila mesečni nakup povprečnega gospodinjstva. Razkuštrana, na »izi«, z likalnikom za lase v svoji torbi. Slušalke so v takšnih situacijah pogosto moj zaščitni znak, čeprav stišane. Pomirjajo me. Stišajo hrup iz okolja, omilijo dekoncentracijo.

Svet velikih žensk. Maskerke, frizerke, kandidatke. Kaos. Vonj laka v zraku. Hitenje. Norenje. Bleščice. Gala obleke. Visoke pete. Drug svet. Svet tako zelo različen od sveta bele halje in hitre labele na ustnicah, ki mu pripadam v službi. Tako drugačen od gojzarjev, na katere se prijema umazanija, in pohodnih hlač, ki še nekaj tednov smrdijo po vlagi s terena. Svet blišča. Svet velikih žensk, pogumnih. Močnih. Izjemnih.

Počutila sem se majhno. Tja nisem spadala.

Več v reviji Zarja Jana, št. 2121. 2021