luna-2 Dobra karma

Komu verjeti v poplavi informacij? Odgovor je ...

harry meghan archie Svet24.si

Meghan Markle je izgubila pravico do britanskega ...

zoran jankovic pl Reporter.si

Kako je Zoran Janković »izdal« rdečo zvezdo: Z...

FOTO2 regres, plača, denar Svet24.si

Šok za samostojne podjetnike. 240 evrov več za ...

fd1fa205f0af268e6fdc-2 Necenzurirano

Janša povozil stroko in rešil dobavitelje hitrih...

Kate Middleton, princ william Njena.si

Uradno: Kate in William z novim družinskim članom

tjasa hrovat steklasa Njena.si

Slovenska pevka izgubila mamo, zanosila in ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Najprej človek, šele nato zakon

Dr. Andraž Teršek, ustavni pravnik, filozof in univerzitetni učitelj je pred nedavnim objavil knjigo Zapisi ustavnega pravnika v karanteni (založba Sanje), ki jo je napisal med pomladnim valom epidemije, ko smo skoraj vsi tičali doma. Poznamo ga kot jedkega kritika nekaterih vladnih ukrepov, ki so neredko nesorazmerni, nesmiselni in protiustavni, in kot zagovornika državljanov, ki želimo vedeti, kaj vlada počne in kakšen je njen namen. Je bil kovid-19 v številnih primerih krinka za kadrovske čistke, korupcijo in siljenje državljanov k pokorščini, ki bo veljala tudi po epidemiji, ko bomo imeli vrsto ekonomskih, socialnih, zdravstvenih in drugih problemov? Nekaj odgovorov vam je zapisal gotovo eden največjih strokovnjakov za ustavno pravo pri nas – z očitnim nagnjenjem do umetnosti, v knjigi lahko najdete tudi njegove verze.

Dr. Andraž Teršek je eden tistih redkih pravnikov, h katerim se novinarji pa tudi državljani v težavah zatekamo, ko so vsa druga vrata zaprta. Seznam njegovih objavljenih del je nepregledno dolg, piše odmeven blog, ogromno bere in citira številne avtorje (knjig si ne sposoja, ampak jih kupuje). Knjiga se ne začne s citatom kakšnega uglednega filozofa ali pravnika, ampak z znano pesmijo Toneta Pavčka, saj jo poznamo: Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu … Uvod je napisal policist.

V esejih, ki ne govorijo le o smiselnosti in nesmiselnosti vladnih ukrepov, novinarski svobodi in odgovornosti, revščini, spoštovanju in oskrbi starejših, o človečnosti tako imenovanih uradnih oseb in o zakonih, ki jih neredko narobe razumemo, se kaže kot rahločuten človek, ki tudi v očeh brezdomca prebere sporočilo, ki mu polepša dan. Knjiga seveda ni branje za lahko noč, vznemirila nas bo in nas pripravila k pritrjevanju ali zanikanju, kakor koga.

Čeprav ste strokovnjak za ustavno pravo, vas parlament ni potrdil za ustavnega sodnika, čeprav je bilo videti, da ste za večino strank sprejemljivi. To ljudi, ki nismo pravniki, bega – zakaj so odločitve o varuhih ustave politične in ne predvsem strokovne?

Na tako vprašanje se mi ne zdi mogoče odgovoriti kratko. Problem ima več razsežnosti, vzrokov in razlogov. Zagotovo pa je nekaj izhodiščnih, temeljnih razlogov očitnih. V Sloveniji je dnevna, strankarska politika nekaj povsem drugega kot pristna politika, v pravem pomenu besede. Zato je tudi sintagma »etika politike« koncept. To nista samo dve besedi. V Sloveniji je to nekaj prevladujoče neobstoječega, če pomislimo na prerez dnevne politike kot takšne, kot celote, in na njene temeljne lastnosti. V Sloveniji ni niti državnikov, so pa funkcionarji. Tisto, kar se pavšalno in površno označuje kot politika, ni prava politika, niti ne postpolitika, ampak je dejansko antipolitika. To pa je velik in hud problem. Usoden. Tako kot velja na splošno v Sloveniji, velja tudi za ustavno sodišče: znanje, preverljivo in dokazljivo znanje in preteklo delo, etika, integriteta in veščine niso temeljni, najpomembnejši in odločilni kriteriji, po katerih bi se ravnali parlamentarni odločevalci. Nekateri se, preveč drugih nekaterih pa se ne. Nekateri se občasno ravnajo po tem, drugi nekateri tako rekoč nikoli ali zelo redko. Vse kaj drugega je bolj pomembno od tega: na primer izražanja simpatij do posameznih politikov in strank, slutnja simpatizerstva, osebna naklonjenost kandidatom in osebno mnenje o njih, pa naj bo pravilno ali zmotno, preverjeno ali izmišljeno ... Vračanje usluge za storjene usluge. Pa vse do umetnega, vsiljenega pripisovanja desnosti ali levosti, etiketiranja z eno ali drugo stranjo, ki sta v dnevni politiki vsebinsko skorajda izpraznjeni besedi. Delno gre tudi za pričakovanja, kako bo odločal posameznik, če pride na ustavno sodišče. Včasih gre celo za lobiranje. Marsikdaj gre za zlovešče in nedoraslo nagajanje. Včasih gre lahko tudi za maščevanje – ker na primer kandidat ali kandidatka nekoč ni nekomu na visokem položaju ali funkciji ustregla na nespodobno povabilo. Morda celo večkrat. Nekateri funkcionarji pogojujejo glasovanje s tem, da bi jih kandidat za to lepo prosil. Najtežje je priti na ustavno sodišče, če nisi od nikogar, če te nihče nima izključno in popolnoma za samo svojega, če staviš vse le na delo, znanje, veščine in integriteto in si v tem oziru nepredvidljiv, nenadzorljiv, neuklonljiv in nepodkupljiv. Včasih tudi dnevna politika koga, ki je zelo primeren za to funkcijo, raje pusti zunaj, tudi zato, ker pragmatično oceni, da bo občasno bolj koristen/na, ko bodo v danem trenutku koristna njegova/njena stališča in pojasnila. V jeziku politične filozofije in teorije demokracije bi temu rekli nekultivirana in nemišljenjska antipolitika. Niso vsi odločevalci taki. A jih je dovolj takih, da zmanjka glas, dva, štiri … Za izvolitev. Zato sem politikom in strankam, ki odločno in neomajno stojijo za mojo kandidaturo iz pravih, zgoraj omenjenih razlogov, iskreno hvaležen.

Neki nagrajeni policist je v svojem zahvalnem govoru poudaril, da njihov komandir zmeraj znova poudarja, da so najprej ljudje in potem policisti. Mar to ne velja za vse »uradne osebe«, ki tako ali drugače posegajo v naša življenja?

Moralo bi biti tako. A v praksi je žal drugače. Takšni ljudje so v izraziti manjšini. In to velja za vse poklice in za vsa področja družbenega življenja. Mi pa policisti, ki so Ljudje, povedo, da so pod neverjetnimi pritiski in da morajo pisati poročila, zakaj nekoga niso oglobili, ker se od njih pričakuje, da bodo tako ali drugače našli razlog, da bodo nekoga kaznovali. Če kaznujejo, pravijo, poročila in pojasnila niso potrebna. Prvi so v izraziti manjšini, drugi pa v večini in znatno pripomorejo k stanju in dogajanju v državi.

Če nesem smeti v ločevalne zabojnike na drugi konec vasi brez osebne izkaznice v žepu (kar redno počnem), me lahko policist ali oglobi ali opozori ali pa prijazno pospremi domov, da mu dokument pokažem. V enem od esejev v knjigi pravite, da nas nimajo pravice legitimirati brez razloga. Se imamo torej pravico upreti, če se to zgodi?

Seveda. Predpisi so jasni. A policist, ki zgledno opravlja svoje delo, ki razume razumljive in jasne predpise in ki je Človek, tega od vas nikoli ne bo zahteval. Ob prvem valu epidemije je policija naredila dober vtis. Za ta vtis sem ji v člankih in knjigi postavil, v prispodobi, simbolni spomenik. V tem drugem valu pa je ljudi izrazito pustila na cedilu. Ljudje tega ne bodo pozabili, verjetno tudi ne oprostili. Tega, kar imenujem policizem. Negativne posledice pa bodo po tem, ko bo te tragikomičnosti, ki je prerasla tudi že stanje farse, konec, najbolj občutili tisti, ki so bili tudi v tem obdobju zgledni nosilci uniforme in Ljudje.

Iz vaših zapisov veje sporočilo »naj država ljudem ne greni življenja, če to ni nujno potrebno«. Kaj vse med pandemijo po vašem ni bilo nujno potrebno?

Na kratko na tako obsežno vprašanje ni mogoče odgovoriti. Uvrščam pa med to popolnoma zgrešeno komunikacijo z javnostjo, zavržna ravnanja nekaterih najvišjih funkcionarjev vlade, nikakor pa ne vseh, posebno dveh … Pa pravno nevzdržne ideje in etično zavržni jezik kategorično odstopljenega ministra, nerazumni ukrepi, stvarno neutemeljeni ukrepi, neučinkoviti ukrepi, odsotnost resnih in natančnih analiz, študij, pilotskih projektov in preverjanj, pretiravanja, abotnosti, delovanje po liniji najmanjšega napora, rokohitrsko odločanje, prevelike pravne napake, poniževanje in strašenje ljudi, manipulacije, zavajanja, prikrivanja in laži … Tega ni mogoče analizirati v desetih vrsticah. Počnem pa to skoraj vsak dan v svojih objavah. Po delih. Redno na svoji spletni strani in Facebooku. In bom to najverjetneje še počel.

Državljane spravljajo ob živce nenehne spremembe, ki nikakor ne ustvarjajo vtisa dobrotljivosti vlade, ampak anarhičnost. Kar novinarji objavimo opoldne, včasih že zvečer ne velja več, kaj šele naslednji dan. Kaj menite pravniki o takšni hitri menjavi pravil, ki ji je nemogoče slediti?

Ne vem, kaj menijo pravniki, ker pravnikov, razen dveh ali treh, že od marca ni opaziti in slišati. Še večji problem je, česa vsega se ne objavi. In kako se objavi tisto, kar se objavi. Statistike brez širšega in jasnega konteksta, gole številke, grožnje, strašenje, žaljenje, smešenje ljudi … Mediji kot vladni PR, namesto avtonomnega, neodvisnega, objektivnega in celostnega poročanja. Osupljivo je, da takšno vdajo, predajo in upogljivost javnih medijev lahko s tako lahkoto vzpostavita predvsem dva funkcionarja. In se ob tem tudi na ta način in na druge načine prepogosto norčujeta iz države in ljudstva. V 21. stoletju, z lahkotnostjo, kot bi delala potičke v peskovniku. O tem se bodo morda še pisale knjige.

In če omenim samo nekaj konkretnih zadev, o katerih še nameravam pisati. Nedoumljivo je, da izjava kategorično odstopljenega funkcionarja o tem, da se vsi smrtni primeri beležijo kot smrti zaradi covida, izzveni v prazno, kot bi izrekel željo po kozarcu vode. Nedoumljivo je, kaj se počne s PCR in hitrimi testi. Nedoumljivo je, kako se ravna z gospodarstvom, podjetniki, starši in otroki, družinami, šolstvom … Nedoumljivo je, kako svoje delo opravlja ministrica za šolstvo. Nedoumljivo je, kaj se napoveduje glede šol za čas po praznikih in kako se to napoveduje. In nedoumljivo je, da mediji ljudem ne povejo, da v drugih državah ni enako, da je v veliko državah zelo drugače. In da so sodišča drugih držav že o marsičem odločila in marsikaj razveljavila ali prepovedala. Evropska in ameriška. Tudi v tem smislu res živimo v balončku, v več pomenih te besede.

Več v reviji Zarja Jana, št. 151. 2021