jerca zajc sustersic Dobra karma

Leto dni po težki ločitvi lepa voditeljica ...

Hale Powell Svet24.si

Pohodnici, ki nista nosili mask, pljunil in jima ...

aleksandra pivec bobo (3) Reporter.si

Aleksandra Pivec prepričana, da se Jože P. ...

revščina Svet24.si

Posledice epidemije: »Imamo nov profil revnih ...

dom danice vogrinec, dso, dom starejših Necenzurirano

Kdo bo odgovarjal za tragično bilanco epidemije

melania-trump, božična-jelka, bela-hiša Odkrito.si

Melania je sijala od veselja

Janez Rebernik -Nova Njena.si

Ko ugasnejo kamere: Je Janez res ženskar?

Ljudje

Slišali sva angelsko petje

Vse fotografije in zapiske z odprav s Tomažem Humarjem je imela dolga leta spravljene v omari, nanje bi skoraj pozabila, če ne bi lani na plaži slišala jasnega glasu, kdaj da misli napisati knjigo. »Kaj je zdaj to? Kaj se dogaja? Bila sem vsa iz sebe.« Po temeljitem razmisleku in ko je na plan potegnila vse dnevniške zapise in skice, je začela pisati knjigo Govorica najvišjih gora, ki je nedavno izšla pri založbi Chiara. Tale pogovor je nastal sredi oktobra in gospa Nataša me je dan potem poklicala ter vprašala, ne kako napreduje članek, temveč kako se počutim. Čez dobra dva dni sem zbolela.

Po izobrazbi ste gradbeni tehnik, delali ste mostove in zunanje ureditve, od leta 1990 pa se ukvarjate samo z bioenergijo. Od majhnega imate posebno sposobnost, vidite avro. Kako ste se s tem spopadali kot otrok?

Zelo težko. Ko sem znala ubesediti, kaj se dogaja – da zraven nekoga vidim še nekaj, so me starši peljali k zdravniku, od tam k okulistu, in tam so ugotovili, da ni z mojim vidom nič narobe. Potem so me opominjali, naj bom tiho, naj ne govorim in razlagam naokoli, kaj da vidim. Ker dojemaš starše kot avtoriteto, jim začenjaš verjeti, da imajo prav, in sem svoja videnja preprosto začela zatirati. Tega ne sme biti, tega ne smem videti. V šoli sem bila precej pridna in vedno, ko sem bila osredotočena, se je pojavilo. In potem sem begala z glavo sem in tja, samo da nisem videla, da sem se otresla videnja. V obdobju pubertete in v srednji šoli nisem videla čisto nič več in sem si mislila: končno sem svobodna. Prav vesela sem bila!

Blizu tridesetih se je pojavilo znova, takrat pa sem bila že dovolj stara, da sem o tem začela raziskovati. Leta 1986 sem izvedela, da ima neki Američan v Ljubljani predavanja o duhovnosti. S hčerko sva se iz Ajdovščine preselili v Ljubljano, da sem lahko obiskovala ta predavanja, in tam sem prvič vprašala, ali je normalno, da vidim barve okoli oseb. Dobila sem prve podatke in tanko knjižico z opisi avre. Takrat se je začel moj trening – same s sabo, ker mi nihče okoli mene ni znal pomagati. Nikoli si nisem mislila, da bom bioterapevt. In skladno z razvijanjem sebe ter vztrajnostjo se je vse čez čas sestavilo v zgodbo. Nadaljevala sem z različnimi študiji: šola za bioenergetike v Ljubljani, izobraževanje v Torinu, izobraževanja o meditaciji, vizualizaciji, nevrolingvističnem programiranju na Andragoškem centru v Ljubljani ter leta 1998 izobraževanje v Bristolu v Angliji. Njihov center za pomoč obolelim z rakom je sodeloval s tamkajšnjo univerzo – podiplomski študij je bil organiziran preko univerze, in sicer je šlo za holističen pristop do obolelih z rakom.

Potem ste ta svoj dar izkoristili za pomoč ljudem in se preživljali z bioterapijami.

Da. Nešteto, na tisoče ur. V glavnem so za mano same uspešne zgodbe. Mora pa vsak bioterapevt vedeti, do kod zmore, do kod lahko pomaga. Brez sodelovanja in zaupanja človeka, ki je prišel na terapijo, se ne zgodi nič. Tomaž si ni predstavljal, kaj ga čaka pri meni. A če se ne bi ujela, terapij ne bi mogla izvajati.

Do vas vodi kar nekaj stopnic, kako jih je premagal takrat, po desetih operacijah in z berglami?

Po nekaj od njih je šel tudi po kolenih.

Se spomnite vajinega »uvajalnega« srečanja?

Samo pogovarjala sva se. Če je Tomaž človeka na začetku začutil, se je odnos lahko nadaljeval, sicer pač ne. Je hitro zaključil. Eno je zdravljenje samo z bioterapijo, tako imenovano polaganje rok, drugo pa je, ko je treba raziskovati svoja prepričanja, svoje vrednote, po katerih živimo, ki nam predstavljajo način življenja, in zakaj se nam določene stvari zgodijo. Tomaž si ni naključno zlomil noge, tako kot nekdo drug ne zboli »kar tako« – vedno je zadaj naše življenje.

Zapisali ste, da se šele takrat začnemo zanimati zase, ko zbolimo.

Najpogosteje šele takrat, ko je že dovolj hudo. Pred tem le malokdo.

Živimo mimo sebe?

Ja. Dobro je hoditi, se rekreirati, to že storimo. Ampak kaj s tem spremenimo? Način razmišljanja? Morda malo, a globljega pogleda vase nimamo. Ne vemo, zakaj odreagiramo, kot odreagiramo v nekem trenutku; zakaj nam nekdo, ki ga srečamo, že na začetku ni všeč; zakaj z nekom lahko vzpostavimo komunikacijo, z drugim pa nikakor. Moramo vedeti, iz česa smo sestavljeni, kakšna so naša prepričanja in vrednote, zakaj delujemo tako, zakaj se nam nekatere stvari vedno znova ponavljajo in se vrtimo v krogu in ne najdemo rešitve, kakšen odnos imamo do svojih staršev, prijateljev, do svojega dela … Vse to moramo vedeti, da bi razumeli, kako nam prepričanja pravzaprav oblikujejo življenje in s tem posledično tudi zdravje.

Je treba res to nujno vedeti? Včasih se zdi, kot da nekateri do onemoglosti kopljejo po sebi …

Vse ima svoj namen. Kot v Tomaževem primeru – poškodba nog. Kaj pomenijo noge? Temelje. Noge so povezane z družino, z varnostjo, s preživetjem, torej kaj pomeni poškodba nog? Kje je treba začeti? Kako živim znotraj družine, kako sem z njo povezan, kaj mi je dala in katere ovire mi je nastavila? Vse to. Ko nekaterih vprašanj in doživetij ne potisneš na stran, ampak jih osvetliš in se ne izgubiš v kopanju po svoji notranjosti, začenjaš spoznavati, zakaj nas je mogoče nečesa strah. Z oziranjem nazaj, razmišljanjem, lahko dobimo koristno informacijo, jo sprejmemo in v prihodnosti ravnamo drugače. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 46, 17. 11. 2020