ana-tavčar-pirkovič Dobra karma

Na najbolj žaljive kritike televizijska ...

Alexis Sharkey Svet24.si

Pogrešano 26-letno influencerko našli mrtvo ob ...

urban vertacnik pl Reporter.si

Zastopal je udbovca Gorenca in ministra ...

sneg, sneženje, ljubljana Svet24.si

Meteorologi napovedujejo obilno snežno pošiljko,...

janša Necenzurirano

Kaj je skrivnostni Grk počel pri Janši

Maša Grošelj Njena.si

Se spomnite, kje je že igralka Maša Grošelj ...

Kate Middleton Odkrito.si

Najpogostejši emotikoni vojvodinje Kambriške

Odklenjeno

Sodelavca plačaj pravično!

To je ena taka lepa, svetla zgodba. Zgodba o ljudeh – in o skupnosti, ki jim daje zaslombo – ki se zaradi najrazličnejših težav pogosto že od rojstva borijo za pravico do dostojnega dela in niti koroni ne dovolijo, da bi jim jo vzela. Iz vsakega vloženega evra jih ustvarijo sedem. In niti med najhujšo krizo niso nikogar odpustili. Ko so se jim zaprla ena vrata, so si odpirali druga.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

»Prvo, kar povem, je to, da nosite masko, ki smo jo mi sešili,« pravi, še preden dobro stopim skozi vrata. Lenka Puh je podjetnica »31 let in en mesec,« pravi in takoj doda, »brezzvezen podatek«. Ampak v resnici ni, svoje podjetje Jazon je ustanovila leta 1989 še v prejšnji državi, še preden je bilo moderno biti podjetnik. In že zdavnaj preden so vsi imeli polna usta socialnih, družbeno odgovornih podjetij, je ona to načelo že živela. »Jazon, oskrbovalec pisarn, katerega ustanoviteljica sem, je leta 2004 razvil poslovni model Etri – ekologija, ergonomija, etična ekonomija – zato, da smo jasno povedali, da razvijamo storitve, produkte in rešitve, ki trajnostno ohranjajo delovna mesta. Logika Etri je, da smo poiskali podporo v širši skupnosti, da smo lahko ohranili delovna mesta, že v prvi krizi leta 2008. Že takrat smo kot skupnost Etri, torej več delodajalcev, število delovnih mest ne le ohranili, temveč celo povečali.«

Fižol v žilah. Oba starša sta bila agronoma, »mama je skrižala štiri sorte fižola, se pravi, da mi po žilah teče fižol. Od malega smo morali otroci ta fižol prebirati in luščiti, določati nitavost, ker pač mama v tistih časih ni mogla nikogar zaposliti na študentsko napotnico. Ta logika odgovornosti za trajnostni razvoj, ki jo moram jaz oziroma moja generacija prenesti na naslednjo, je povsem konkretna: treba je ohraniti slovenske sorte, povečati pridelavo in predelavo hrane, to pa vse predstavlja razvoj delovnih mest, kakršnihkoli, za kogarkoli.«

Kako torej prideš od fižola prek oskrbovanja pisarn spet nazaj do hrane? Rdeča nit je iskanje možnosti za delo ljudem iz najranljivejših skupin. »Naši sodelavci z velikimi zdravstvenimi težavami, z zelo velikimi manki že od rojstva, so zelo veseli, da imajo službo, delo. Bog ne daj, da v tej krizi zdaj ne bi ohranili njihovih delovnih mest, kajti leta so se trudili, da so se dovolj usposobili, da lahko vsak dan hodijo v službo in so za to plačani. Ne pa da so samo v delovno-varstvenih centrih, ki so sicer povsem koristni za tiste, ki niso sposobni redno delati. Ampak veliko ljudi z invalidnostjo je sposobnih z delom redno prispevati svoj delež. Majčken delež. Ni pomembno, kakšen, samo da je.

Študirala sem agronomijo, sem pa ergonom. Ergonomija je znanstvena veda, ki je tako interdisciplinarna, da nima svojega študija, žal tudi ne veliko interdisciplinarnih raziskav. Trdim, da se dà v delovnih procesih vsaka stvar razdeliti na manjše delovne naloge, ki se sestavijo v delovno mesto po meri človeka. Gledala sem kmetijsko oddajo, kako v Sloveniji pakirajo hren, in na koncu je bila ženička, stara več kot 80 let, ki je lepila nalepko s črtno kodo. Tudi zanjo so v družini našli delo. To je tradicionalno. Vsi smo vključeni, za vsakogar se najde delo.

Moja strast so novi delovni procesi in poslovni modeli sodelovanja. Nisem akademik, mene vlečejo konkretna delovišča, konkretno raznoliko podporno okolje za nove podjetnike, konkreten izmerjen rezultat, ki pa se ga ne meri vedno v denarju. Sama svoj uspeh že leta merim v številu otrok, rojenih v družinah naših zaposlenih. Družino si laže ustvarjamo v varnem okolju.«

Slive, buče, hruške. Kako dobro jim gre? Odvisno, kako gledate na stvar. Nikoli nimajo veliko. A vedno preživijo, previharili so še vse krize doslej.

»Z nekim menedžerjem se dobiva enkrat na leto, ker se mu zdim zanimiva. Veliko ljudi, ki so bili pri njem, je imelo veliko milijonov premoženja v plus, pa čez nekaj časa tudi v minus. Tisti, ki pa imamo ves čas samo za sproti in nekaj za razvoj, smo stabilnejši, vzdržljivejši. Ves čas brcamo, plavamo, izumljamo, ustvarjamo ... Če bi kdo pogledal bilanco našega podjetja za trideset let – nikoli ni bilo zelo kreditno sposobno, vedno je bil problem prenizka dodana vrednost na zaposlenega, vedno preveč zaposlenih za premalo prometa ... Zdaj je več zavedanja, da ni samo finančna dodana vrednost tista, ki ustvarja trajnost. Kdo bi lahko vprašal, kaj ste pa vi v tem času družbi dali, ker podjetje ni plačevalo davka na dobiček. Saj davek na dobiček ni vse, vlagaš lahko direktno v skupnost. Nekoga težko zaposljivega dodatno zaposliš in je potem potrebno manj denarja za njegovo podporno okolje.

Ja, korona nas je pretresla do obisti. Naši sodelavci so tako raznoliki, potrebujejo individualno podporo, in ker smo nekaj takega doživeli prvič, nismo najbolje vedeli, kdo najbolj potrebuje pomoč. Najpomembneje je bilo ljudem zagotoviti: ko bo tega konec, vas bo vaše delovno mesto čakalo. V vodstvu smo si morali reči: zaradi korone ne bo nihče izgubil službe. Druga stvar je bilo varno delovno okolje – nikogar ne bomo silili, da gre delat nekam, kjer bi se lahko pri delu okužil. Nekateri naročniki so pričakovali, da delo opravimo, nekateri so nam takoj zaprli vrata, kar pomeni, da nam tudi prihodka niso dali. Malo bolje smo bili pripravljeni tudi zato, ker smo ravno v letu 2020 zaradi zakona o minimalni plači ves posel, ki ni bil pravično plačan, dali stran. Je pa to sedaj za vodstvo izredno naporno obdobje.

Pa med vso korono smo trli pečke. Slivove. Trde so kot kamen. Iz njih se da namreč pridobivati visokokakovostno slivovo kozmetično olje. Dobili smo jih kot odpadek iz Srbije, petnajst palet. Čakali smo čas, ko bomo lahko izpeljali razvoj tega produkta, in med korono smo jih veselo začeli treti z nekim starim strojem za mletje sadja, ki ga je sodelavec imel doma. Potem smo tiste napol strte pečke vozili po domovih sodelavcev in jih tam prebrali. Zdaj bomo dali to stisniti in bo nastalo kozmetično olje visoke kakovosti. Nabirat smo šli konopljo in ajdo na naši dve njivi, prej ni bilo nikoli časa. Če imaš v eni organizaciji toliko različnih del, da ni treba ljudi odpuščati in jih spet zaposlovati, temveč jih samo pošlješ na drugo delovišče, je to seveda izvedljivo. Če pa imaš samo eno dejavnost in ti nekdo reče, tega pa ne smeš več delati – kaj boš pa dal ljudem delati?«

Odgovornost za ohranjanje delovnih mest je na vseh, meni Lenka Puh, ne zgolj ne delodajalcih, tudi na delojemalcih. »Pred leti smo zaradi klientelizma izgubili posel, ki je dajal delo šestim sodelavcem s težavami v psihičnem zdravju. To so bili večinoma Ljubljančani, ki nikoli v življenju niso delali na njivi. Nikoli. Kaj jim dati delati? V tistem podjetju niso mogli več zlagati papirja, ker nas je nekdo izrinil, pa sem poklicala svojega mrzlega bratranca in mu rekla, ti, imaš kakšna dva hektarja, da nekaj preorjemo in poflancamo? Vidite to simboliko, 'flancati' pomeni govoriti tjavendan, pomeni pa tudi posaditi na njivi. In tako smo takrat na nekem preoranem travniku na roko poflancali dva hektarja buč. Tisto leto je bila suša, buče so bile grozljivo majhne. Kaj naj storimo s pridelkom? In smo rekli, ob nakupu petih kartonov fotokopirnega papirja dobiš bučo za darilo. Prodali smo 80 palet papirja v enem tednu in s tem zaslužili toliko, da smo ta delovna mesta, te ljudi, lahko obdržali. Torej sta dva hektarja buč ohranila delovna mesta. Še vedno so vsi pri nas. Flancanje je bilo v tistem trenutku ključno, ker so potrebovali delo. Če ljudem daš delo, ko čutijo, da je to delo koristno, imaš ti kot vodstvo čas iskati druge rešitve. Če te pa za hrbtom ves čas nekdo priganja, pa nimaš niti časa videti, katera pot je prava. To, da drug drugemu zagotavljamo delo, je prva točka sodelovanja.

Skuhali smo tudi žganje, prvi 'zero waste' šnops iz hrušk, ki bi sicer zgnile. Zastonj smo jih dobili, seveda pa smo jih morali sami pobrati, torej smo investirali delo. In seveda je potem tisti hruškovec imel ceno, čeprav je bila surovina zastonj. In dober je bil kot sto hudičev!«

Kako dobro jim torej gre? Jaz bi rekla, da odlično.

Sedem iz ena. Najpozneje tu jo je treba seveda vprašati, ali imajo skrivni recept. »Absolutno imamo skrivni recept, imenuje se sodelovanje. Mi smo živi laboratorij, živ dokaz, pilot, projekt, kakorkoli hočete temu reči, da je v sodelovanju zares moč, da lahko takrat, ko nekomu malce spodrsne, ga drugi podpre. Sodelovanje pa je tudi stroškovno učinkovito. To ni humanitarnost, to je konkretno učinkovit pristop. Mi ustvarjamo dodano vrednost, ta pa ni vedno le v evrih – lahko je dodana vrednost tudi v zmanjševanju stroškov zdravstvene blagajne, pokojninske blagajne, lokalne skupnosti, kajti ko ljudi vključiš v delovno okolje, so bolj zdravi, bolj konstruktivni, zato prispevajo svoj delež skupnosti in družbi, ta delež pa je vrednost. To se da vse izmeriti. Skupnost Etri so leta 2013 tuji strokovnjaki izmerili po metodi SROI('social return on investment', metoda za merjenje družbenega učinka socialnih podjetij, op. p.) in ugotovili, da za vsak vložen evro ustvari sedem evrov dodane vrednosti.

Bilo je obdobje, ko sistem zaposlitvene rehabilitacije ni funkcioniral in se je dogajalo, da me je zjutraj pred pisarno čakala vrsta ljudi. To je bil grozljiv občutek. Zato, ker si samo en podjetnik, nimaš kapitala. Jaz imam ideje, kako delovna mesta zgraditi, ampak vsaka ideja, če hoče postati delovno mesto, potrebuje investitorja, kapital. To rešujem na različne načine, na primer s tem, da je šel v to ves družinski kapital, vse, kar sem podedovala. Pa v sodelovanju z družbeno odgovornimi podjetji, ki že leta podpirajo naš razvoj – to je ta čudežna beseda, sodelovanje. Če ima podjetje kapital in potrebo po delu, to skupaj z nami laže uresniči, kajti mi imamo pa veliko pridnih rok. Lahko nas najamejo kot ekipo, da opravimo to delo, seveda pa nas mora za to pravično plačati, da smo lahko potem mi kot delodajalec pravični do sodelavcev.«

Sodelavce plačaj pravično! Skupnost Etri se posveča »ustvarjanju vključujoče družbe z ustvarjanjem delovnih mest za vse«, načela, po katerih se ravnajo, so dostojanstvo, odgovornost, pravičnost, preglednost in zanesljivost.

Etri je varen in vključujoč dežnik nad različnimi podjetji, nekatera so invalidska, nekatera zagonska (novoustanovljena podjetja z inovativno idejo ali produktom). Trenutno je v skupnosti šest delodajalcev in 74 redno zaposlenih. Etri ni humanitarna skupnost, vedno poudarja ustanoviteljica, humanitarnost dobro pokrivajo druge organizacije, oni pa za svoje delo zahtevajo pravično plačilo, zato da lahko tudi sami pravično plačajo delavce. Ki jim nikolinikolnikoli ne rečejo »zaposleni«, temveč vedno samo »sodelavci«.

Stari in mladi. »Starejši so za nas zanimivi, ker želijo biti čim dlje koristni v družbi, radi bi kaj delali, imajo zelo veliko znanja, naši sodelavci pa ob sebi potrebujejo, nekateri ves čas, mentorja. Tako se pridejo starejši v center podružit, biti koristni, prenesti svoje znanje, a ne zastonj, za to dobijo plačilo, ki je lahko v obliki obroka, v obliki izleta, tu se lahko zgradi iCareCoop (evropski projekt, ki je gradil model sodelovanja med starejšimi, op. p.), nekakšno potrošniško zadrugo starejših, ki si med seboj pomagajo. Tako si v času, ko si še aktiven upokojenec, gradiš skupnost, ki ti bo pomagala takrat, ko boš sam potreboval pomoč. Mi smo tako povezovalnico postavili v ljubljanskih Črnučah. Ta pristop z majhnimi enotami so lokalne skupnosti sposobne speljati, treba je samo odpreti povezovanje med programi.

Imamo tudi zelo dober podmladek, naši startupovci, naši ta mladi, ki jih imamo skupaj z raziskovalnimi institucijami, kot so Kemijski inštitut, Kmetijski inštitut Slovenije, Inštitut za celulozo in papir ... institucije, ki iščejo, kako bi svoje znanje prenesle čim bližje potrošniku, so se povezale z nami oziroma mi z njimi. Ti mladi startupovci, vsi so stari pod trideset let, so prihodnost. Najmlajša ima 16 let. S svojim izdelkom Isa kombucha je že na prodajnih policah. Pri nas je dobila prostor in živilskega tehnologa. Naš sodelavec Dino je sedaj njen, ona pa je že naša donatorka. Podarila nam je svoje izdelke in etiketirko za našo mini tovarno.«

Zarja Jana št. 46, 17.11.2020