jerca zajc sustersic Dobra karma

Leto dni po težki ločitvi lepa voditeljica ...

Hale Powell Svet24.si

Pohodnici, ki nista nosili mask, pljunil in jima ...

aleksandra pivec bobo (3) Reporter.si

Aleksandra Pivec prepričana, da se Jože P. ...

revščina Svet24.si

Posledice epidemije: »Imamo nov profil revnih ...

dom danice vogrinec, dso, dom starejših Necenzurirano

Kdo bo odgovarjal za tragično bilanco epidemije

Žiga X Gombač 1 Odkrito.si

Ne spreglejte "Znamenitnih"!

Janez Rebernik -Nova Njena.si

Ko ugasnejo kamere: Je Janez res ženskar?

Ljudje

Bi bila za svet rešitev permakultura?

Svet se nam sesuva pred očmi. Ukrepi, usmerjeni v ohranjanje starega stanja, se zdijo čedalje bolj nesmiselni. Bi bila za svet rešitev permakultura? Sistem, ki se razvija že 50 let in temelji na treh osnovnih načelih: skrb za ljudi, skrb za zemljo in pravična delitev presežkov.

Avtor:

Biba Jamnik Vidic

Značke:

Štiriintridesetletna Neža Novak je ženska, ki posluša sebe. Notranji glas jo je že od otroštva vodil po poteh, na katere si ne upa vsak. Osemnajstletna se je sama podala v Ugando in tam otroke učila plavanja. Po vrnitvi je zaradi izbirnega predmeta organizacija in vodenje nacionalnih parkov vpisala študij gozdarstva. Ko je ugotovila, da bi zaradi tega predmeta morala še nekaj let poslušati predavanja, ki je ne zanimajo, je po dveh letih zapustila fakulteto in odpotovala v Anglijo čuvat otroke. Tam je odkrila študij, ki ji je bil pisan na kožo. V programu outdoor leadership (razvijanje sposobnosti ljudi v povezavi z življenjem v naravi) je spoznala permakulturo, in ta ji je spremenila življenje. »Imeli smo organiziran zeleni teden in predstavilo se je tudi permakulturno društvo. Takrat se mi je prižgala žarnica. Načela in etika permakulture bi lahko bili zelo dobro izhodišče za novo družbeno ureditev, v kateri ranljivost ne bi bila več znamenje šibkosti, kjer bi človeka podprli v spoznavanju sebe in soljudi, kjer bi si ljudje pomagali med seboj, hkrati pa delovali v korist narave, delali na zemlji v ljubezni do narave in si delili materialne presežke.«

Permakultura jo je tako prevzela, da se je odločila raziskati, kako to počnejo po svetu. Po končanem študiju je leta 2011 odpotovala na Finsko in tam nekaj časa živela v eko vasi ter se učila osebne odgovornosti. S hladnega severa jo je pot odpeljala na Portugalsko, tam je v eni od eko vasi spoznavala, kako se načrtno ustvarjajo socialni procesi za grajenje skupnosti. V Egiptu je spoznala, kako deluje permakultura v puščavi. Odločila se je, da praktična znanja nadgradi s študijem agroekologije. Na Švedskem je vpisala še magisterij iz agroekologije in se odpravila po navdih v amazonski pragozd. Potem pa jo je nekega dne poklical notranji glas in ji rekel, naj se vrne domov ter začne delati z zemljo. Zadnja tri leta Neža aktivno deluje v slovenskem permakulturnem društvu.

Je slovensko permakulturno društvo izpolnilo vaša pričakovanja?

Zelo. Vse, kar sem iskala na svojih potovanjih, kar me je navduševalo in izpolnjevalo moje želje, sem našla doma. Čeprav tu ne živimo v skupnosti, vendarle gradimo skupnost enakomislečih ljudi. Sodelujem v projektu Simbiocen, ki ga izvajamo skupaj z društvoma Trajna in Prostorož, ter pri različnih delavnicah našega društva, kot sta gojenje gob in načrtovanje permakulturnih vrtov. Aktivna sem tudi v skupini spletkarji, kjer urejam spletne vsebine, pregledujem elektronsko pošto, pripravljam pa tudi mesečni novičnik.

Kako bi torej permakultura lahko pomagala ljudem v vsakdanjem življenju? 

Najprej tako, da bi spremenila njihovo razmišljanje in delovanje. Opažam, da je v Sloveniji veliko ljudi ujetih v mentaliteto žrtve. Zanje je značilno, da se veliko ukvarjajo z vprašanji, kako jim bo nekdo ali nekaj pomagalo, kaj bo nekdo naredil zanje, kako jih bo nekdo podprl. To so sicer čisto legitimna vprašanja, vendar ne kot dominanten način razmišljanja. Permakultura ponuja čisto nekaj drugega. Vlogo človeka v nekem okolju prestavi iz pasivnega prejemnika v center aktivnega delovanja. Vprašanje »kako nam lahko permakultura pomaga« spremeni v »kako lahko jaz podprem permakulturo in s tem svoje okolje«. In tu je ogromno možnosti in priložnosti za aktivacijo posameznikov: od vrtičkarstva do naravne gradnje, od izmenjevalnic semen do izmenjevalnic oblačil, od gradnje hotelov za žuželke do lokalnih ali državnih iniciativ za spodbujanje biotske raznolikosti. Vendar se mora ta premik najprej zgoditi v človeku.

Vi ste se aktivirali tako, da ste po dveh letih študija gozdarstva odšli v Anglijo. Leto dni ste bili varuška, potem ste vpisali alternativni študij outdoor leadership. Kakšen študij je to?

Poleg različnih vzdržljivostnih športnih zvrsti, kot je kajak, plezanje, jamarstvo, gorsko kolesarjenje, gorništvo, so nas učili skupinske psihologije, metereologije, geologije in načinov vodenja. Ko sem enkrat študij opisovala prijatelju, mi je rekel, da bom postala diplomirana skavtinja. (smeh)

Več v reviji Zarja Jana št. 4510.11.2020