meditacija Dobra karma

Dobimo, kar si zaželimo - z močjo misli in ...

šamanka Svet24.si

Medijka in šamanka pravi, da bo po koroni bo ...

steinbuch-pl3 Reporter.si

Pri nas je že skoraj javna skrivnost, da Janša ...

milan krek Svet24.si

Krek o "bistveno nižjih številkah" in možnosti ...

20200525-01006354 Necenzurirano

Lahko Slovenija preživi še leto in pol Janše?

Blaž Švab 2 Njena.si

Blaž Švab televizije ne gleda

alma na granici Njena.si

Alma (Šverc komerc) v resnici seksi in žensteva

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Bojim se, da se lahko znova okužim

Bil je 21. marec, ko je doktorica Nina Grasselli Kmet, specialistka infektologije in intenzivne medicine, zaposlena v Intenzivni enoti Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani izvedela, da je pozitivna na Sars-CoV-2. »Zvečer sem že imela povišano temperaturo 38,3 °C, bolele so me mišice in sklepi, zelo sem se potila, bila sem močno utrujena. V naslednjih dneh se je klinična slika samo še stopnjevala. Začela sem kašljati, hudi napadi kašlja so se ponavljali večkrat na dan, izkašljevala sem tudi kri. Da sem izgubila vonj in okus, se sploh nisem zavedala. Šele, ko me je šestletna hči opozorila, da iz plenice najmlajše močno smrdi, sem ugotovila, da ne vonjam nič.«

Grassellijeva se je zaradi hude situacije, v kateri smo se znašli, odločila, da javno spregovori o prebolevanju covida-19. Povedala je, da čeprav je od okužbe minilo že sedem mesecev, še vedno ni v redu. »Še vedno izgubljam težo, ob fizičnih naporih se mi v mišicah in sklepih pojavijo bolečine, tudi vonja še nimam normalnega. Ko sem bila pred tremi tedni na kontroli, so izvidi pokazali, da imam komaj še kaj protiteles v krvi.« Pove, da jo je še vedno strah. »Možnost nove okužbe je realna. O reinfekcijah poročajo iz tujine, tudi pri nas smo že imeli take primere. Nekateri celo poročajo, da lahko druga okužba poteka težje kot prva. Je pa teh poročil premalo, da bi že lahko naredili kakšne zaključke.«

Za vas je bilo prebolevanje, zdravili ste se doma, težko tudi zato, ker ste mama samohranilka. Starejša hči je stara šele šest let, mlajša dve, sin pa ima štiri leta. Kako je bilo?

Težko. Poleg bolezenskih znakov me je bilo ves čas strah. Najprej, ali sem okužila še katerega od svojih najbližjih ali morda koga v službi. Potem je prišel strah, kaj bo z mano, kaj bo z otroki, če še huje zbolim in bom potrebovala zdravljenje v bolnišnici. Potem je nastopil strah, povezan s preživetjem: kako bo s službo, kako bom preživela, kako bom odplačevala kredite? Ko me je začelo stiskati v prsih, sploh nisem več vedela, ali je to posledica tesnobe in strahu ali gre za nove bolezenske znake. Več, ko veš o virusu, bolj črni so scenariji, kaj vse se ti še lahko zgodi. Najhujše je bilo zavedanje, da do poslabšanja, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, pride šele okoli devetega dneva po okužbi. Prvih deset dni je bila zame prava agonija.

Kako ste ob vsem tem lahko poskrbeli še za otroke?

Ker starši spadajo v rizično skupino, so se takoj samoizolirali in mi niso mogli pomagati, razen tako, da sta nam skuhala kosilo in prinašala stvari, ki smo jih potrebovali in nam jih puščala pred vrati. Še posebno se je izkazala Ronja, moja starejša hči, ki je pomagala skrbeti za mlajša dva. Pravzaprav so me vsi trije zelo presenetili. Ker so čutili, da je nekaj hudo narobe, se nihče od njih ni pritoževal in tečnaril. Prve štiri dni smo preležali na kavču in gledali risanke. Tudi naslednje dni je bilo težko. Ko sem otroke zvečer dala spat, nisem imela niti toliko moči in sape, da bi jim zapela uspavanko. Komaj sem namreč zmogla priti po stopnicah v zgornje nadstropje. Pulz mi je narasel na 150, že med hojo po sobi sem ga imela 130.

Vaši kolegi iz infekcijske klinike so predlagali, da se pridete zdravit v bolnišnico, sploh, ko ste si šli slikat pljuča in se je izkazalo, da imate pljučnico, ki je poškodovala obe pljučni krili.

Ker otrok nisem imela komu dati v varstvo in ker sem doma imela vse, kar sem potrebovala za zdravljenje, sem se odločila, da razen, če bi se mi stanje še poslabšalo, ostanem doma. S pulznim oksimetrom sem preverjala, kakšna je koncentracija kisika v moji krvi, in si merila pulz. Na srečo mi je po desetih dneh vročina padla in se mi je začelo počutje počasi izboljševati.

Kaj ste jemali oziroma kaj svetujete ljudem, ki se zdravijo doma?

Znanstvene raziskave niso pokazale, da bi bilo kakšno zdravilo zares učinkovito pri domačem zdravljenju. Sama sem si pomagala tako, da sem jemala vitamin D, vitamin C in paracetamol (lekadol) za nižanje temperature. Delala sem si tudi inhalacije metinega čaja in uporabljala kapljice za nos. Ko pa sem začela izkašljevati kri, sem si, da bi preprečila krvne strdke, predpisala še nizkomolekularni heparin, zdravilo, ki ga dajemo sicer bolnikom, ki se zdravijo v bolnišnici. Zdravniki namreč zaznavamo veliko tromboz in zapletov, kot je na primer pljučna embolija.

Več v reviji Zarja Jana št. 443.11.2020