omar mama 1 Dobra karma

Mama Omarja Naberja o sinu: 'Naj že najde kakšno...

slovenska-policija, nadzor-prometa, prometnik Svet24.si

To je dokazilo, ki ga je potrebno imeti pri sebi ...

gaber marolt mediaspeed Reporter.si

Marko Potrč ima družbo: to je vplivnež, ki ...

podobnik zveglic pl bobo Svet24.si

Napeta bitka za šefa Kmetijsko gozdarske zbornice

janez jansa pf Necenzurirano

Ne le virus, problem je, da vsi kimajo Janši ...

faviola Odkrito.si

Duh 2-letne deklice, ki obiskuje svoj grob?!

Primož in Renata Peterka ter njuni otroci Maj, Gaja in Stela Njena.si

Se bodo Maju Peterka izpolnile želje?

Ljudje

Če bomo sistem podredili covidu-19, ne bomo zdržali

Zdaj je čas, da strnemo vrste, je čas za solidarnost in konsenz, pravi 47-letni specialist ortopedske kirurgije Danijel Bešič Loredan, ki že od leta 2013 opozarja na sesutje zdravstvenega sistema. Prav nič optimističen ni. Pred nami so november, december, januar in del februarja, po njegovih besedah najbolj črni meseci. Konec marca 2021 bomo videli, kje smo. Bo katastrofa pripomogla, da se bo v zdravstvu končno nekaj spremenilo? Na bolje.

Še preden nas je udarila korona, ste konec preteklega leta izrazili strah pred posledicami gospodarske krize, razdelitvijo slovenske družbe, za 2020 napovedali celo to, da se bomo kot država dotaknili dna. In potem je prišla korona. Ste jasnovidni?

Nisem. Smo pa blizu dna. Verjetno ga bomo dosegli, ko nas bodo skupaj udarili prehladna obolenja, gripa in covid-19. Moramo vedeti, da gripa vsako leto slovenski zdravstveni sistem pripelje do roba, včasih že preko. To smo sprejeli kot dejstvo. Tudi tega, da zaradi gripe vsako leto v domovih za starostnike umre kar nekaj ljudi, doslej ni nihče preveč naglas poudarjal. Prehladna obolenja in epidemija gripe povzročijo v slovenskem zdravstvu ogromno težav, pa tega nihče ne sliši, ker so ta obdobja prehodna. Pritisk na interno in infekcijsko kliniko je dva meseca nemogoč, nato se umiri. Zdaj pa imamo stanje, ki ni sezonsko in bo očitno trajalo, zato bo šibke zdravstvene sisteme pripeljalo do roba.

Ko smo pred tedni govorili o 26 bolnikih s covidom v bolnišnici in štirih na intenzivni ter poslušali svarila o robu zmogljivosti, je postalo človeku jasno, kako skromne so naše zdravstvene zmogljivosti.
Slovenski zdravstveni sistem je bil že pred epidemijo covida-19 v škripcih. Moramo vedeti, da je dostopnost zdravstvenih storitev iz leta v leto slabša. O tem, da v zdravstvenem sistemu potrebujemo korenite spremembe, se pogovarjamo že 15 let. Pa se nič ne spremeni. Imamo organizacijsko zastarel zdravstveni sistem, konsenza o tem, kaj narediti in kateri sistem izbrati, pa nimamo. Petnajst let zdravstveni sistem samo molzemo, nič pa vanj ne vlagamo – ne v stavbe, ne v opremo, ne v ljudi. In zdaj smo, kjer smo.

Kakšno injekcijo bi torej nemudoma potrebovali?  
Ad hoc rešitve ni. Katerakoli radikalna sprememba mora skozi parlament, nobenega interventnega zakona, ki bi resetiral zdravstvo, ni mogoče izpeljati brez njih. Če si želimo priznati ali ne, pa imamo na vladajočih položajih že 20 let iste ljudi, ki se samo premikajo s stolčka na stolček. V širši družbi ni konsenza, kaj narediti. Zakaj? Ker ima zdravstveni sistem utečen tok denarja. Tega je v sistemu veliko. Od štirih milijard na leto v zdravstvu ena milijarda odpade na dobavitelje zdravil in medicinske opreme. Ena milijarda leto za letom. Ni človeka, ki bi zmogel v to poseči! Razen s korenito spremembo zakonodaje in 60-odstotno večino v državnem zboru.

Torej ima Slovenija dovolj denarja za povprečno dober zdravstveni sistem?
Tako je. Če bi denar, ki se zbira za zdravstvo, za to tudi porabili, bi bilo verjetno denarja dovolj. Bilo je nešteto opozoril na to skozi leta, že z iniciativo zdravnikov leta 2013 z Erikom Brecljem, vse povedano in razloženo, a se do danes ni spremenilo kaj dosti.

Kaj nam torej sploh preostane? Nekega junaka na obzorju ni videti ... 
Nič. Počakali bomo, da bomo videli, do kod bomo prišli, in spomladi ocenili stanje. Če se ne bo kaj radikalno sesulo in bomo preživeli, ne bo bistvenih sprememb.

Grozno je to izreči, ampak očitno za vpeljavo sprememb potrebujemo terapijo šoka – sesutje?
Ja. Od marca do aprila smo sistem zaprli in nekako preživeli. Marsikomu smo odrekli zdravstveno storitev, prenaročili vse operacije in marsikdo od teh, ki so že tako mesece čakali na pregled, še do danes ni prišel na vrsto. To je kolateralna škoda ukrepov. Kar pa je zame spet najbolj žalostno, je, da tega nihče ni raziskal, nimamo podatkov, zgolj pavšalne številke. Zato so se zdaj začeli oglašati zdravniki. Mislim, da nismo naredili domače naloge. Če že lahko razumem ukrepe aprila in maja v luči dogajanja v Italiji, pa tega, da nismo od maja do danes naredili nič, ne morem. 

Prepirali smo se glede mask in slavili ...
Zdravstvo ne potrebuje preleta letal. Po moji oceni smo zgrešili pristop. Covid-19 je realnost, in namesto da bi iskali poti, kako z njim živeti in to bolezen umestiti v zdravstveni sistem, poiskati rezerve in ohraniti delovanje sistema, nismo delali nič. Julija in avgusta smo odprli meje, se zabavali, bili na dopustu, zdaj je pa panika in še večja bo. Vsi smo vedeli, da nas bo to doletelo. Če bi se maja začeli pogovarjati o solidarni porazdelitvi bremena po 26 regionalnih bolnišnicah, bi danes imeli jasen načrt. Mi pa ga nimamo in odgovorni to vedo.

To sta vlada in ministrstvo za zdravstvo?
Državo upravlja vlada. Lastnik bolnišnic je država. Sveti zavodov so politično pokupčkani, vsaka stranka ima svoje prste v njih, v dveh letih smo obrnili stvari na glavo ... Vsi direktorji zavodov so nastavljeni politično, vsi imajo svoje botre. Zame je bila zgodba s ptujsko bolnišnico in zavračanjem bolnikov s covidom nezaslišana. To lahko vsi naredimo. A ukrepov ni bilo, nič, šlo je mimo ...

Takrat smo bili še prestrašeni, nevedni ... 
Ampak od maja do danes?! Imamo skupino za covid na državni ravni, osem regij imamo. Če bi začeli maja ustanavljati regijske strokovne time, rekoč: polovica zdravstvenih domov zdravi populacijo, drugi zdravijo covid, bi imeli načrt. Ampak ga nimamo, zdaj pa je to nemogoče narediti – ker se med sabo ne pogovarjamo, smo sprti, ker je politika globoko vpletena  v zdravstvo ... Kristalno jasno je, da je vsak na svoji strani. Zato nikoli ne bomo Švedska, saj je to visoko razvita demokracija, kjer se politika ne vmešava v stroko. Pri nas pa zdravstvo vodi politika in zame UKC Ljubljana ni zdravstvena, temveč politična ustanova, le malo manj političen je UKC Maribor. Dokler si že tukaj ne bomo začeli nalivati čistega vina, je vse zaman. Zakaj covid-19 razdeliti na pet bolnic, ko pa jih imamo 26?

Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 29. 9. 2020