omar mama 1 Dobra karma

Mama Omarja Naberja o sinu: 'Naj že najde kakšno...

slovenska-policija, nadzor-prometa, prometnik Svet24.si

To je dokazilo, ki ga je potrebno imeti pri sebi ...

gaber marolt mediaspeed Reporter.si

Marko Potrč ima družbo: to je vplivnež, ki ...

New York Svet24.si

FOTO: Izpovedi Slovencev o uspešnosti posameznih ...

janez jansa pf Necenzurirano

Ne le virus, problem je, da vsi kimajo Janši ...

faviola Odkrito.si

Duh 2-letne deklice, ki obiskuje svoj grob?!

Primož in Renata Peterka ter njuni otroci Maj, Gaja in Stela Njena.si

Se bodo Maju Peterka izpolnile želje?

Ljudje

Njiva kot seme družbenih sprememb

Poslanec Kordiš pa kmetovalec? Kdo bi si mislil. Precej urbano dete, odraščal je sicer v družini z vrtom, a mu motika ali kosa nista bili položeni v zibel. Ko omeni, da z dvajsetimi somišljeniki obdeluje njivo, mu malokdo verjame. Ta hektar in pol kmetijskega zemljišča na ljubljanskem barju, le dobrih 20 minut vožnje iz prestolnice, je najboljša stvar, ki se je je kdaj lotil, navrže. Njegova želja je, da projekt skupnostnega kmetovanja in sonaravnega vrtnarjenja organizira v zadrugo. Cilj Kordiša in družbe je: »Zabojček zelenjave, dostopen vsakomur. Da bi bila lokalna in ekološka zelenjava dostopna tudi tistim, ki so sedaj obsojeni na uvoženo in zalito z bog ve čim.«

Miha Kordiš pač ni običajnež. Zato najbrž ne preseneti, da se želi peljati na njivo z nama s fotografom. Kar je seveda gospodarno in ekološko. On in motorna kosa, čakajoč v središču Ljubljane na lepo nedeljsko jutro, obut v robustne gojzarje, odet v delovne hlače in majico, tako malo bolj sprano, ki je očitno ni preveč škoda za na vrt. Ker on bo res delal, to ni šala. On bo travam rezal vratove.

Po rahli zamudi – jaz sem se ukvarjala s ptičjim kakcem na steklu avtomobila, Kordiš pa je to razumel, saj se je sam ukvarjal z domačimi mačkami – in nameščanjem kose v avto le zdrvimo po nedeljsko izpraznjenih ljubljanskih cestah vse do konca asfaltnih poti, tja med drevje in na makadam. Tam se v prijetnem zelenilu skriva poldrugi hektar Kordiševe parcele, od tega je dobrih 2000 kvadratnih metrov obdelane njive. Obdana je z visoko ograjo, saj bi sicer imeli zajci in srne, ki imajo nekaj metrov za ograjo pravo avtocesto, veselico s požrtijo.

Kaj je osnova? Hrana, torej zemlja. Zemljo je kupil pred tremi leti, saj je še pred izvolitvijo v državni zbor razmišljal, kakšen zadružni ali skupnostni projekt bi lahko organiziral. »Projekt, ki bo trajno sodelujočim pomagal skozi življenje. Videl sem jih že čisto preveč, ki za sabo niso pustili nič drugega kot zgarane aktiviste. Torej sem razmišljal o nečem elementarnem. In kaj je najbolj elementarno? Hrana, torej zemlja. Zadovoljimo svoje potrebe na način, v katerega verjamemo. Pri čemer pa je take stvari pogosto težko početi, če si obdan z morjem kapitalizma. Naša ideja je samooskrba in prodamo samo presežke. Samooskrba z zelenjavo v Sloveniji je okoli 40- odstotna, dejansko pa nekje med 10- in 15-odstotna (razlika odpade na uvoženo in prepakirano zelenjavo). Hkrati pa nam podnebni zlom in izpiranje prsti (Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo svari, da imamo prsti le še za 60 let) globalno žugata z vedno bolj izčrpanim okoljem in nestabilno preskrbo. Prav zato je samooskrba s hrano na sonaraven, solidaren in vzdržen način tako presneto pomembna: da je bo dovolj ter bo dostopna za vsakogar. Strukture moči v tej državi pa ta problem in njegovo globino aktivno ignorirajo.«

Črna je, dobra je! Pred začetkom seveda niso vedeli, kaj bo nastalo, jih je pa že pilotna sezona presenetila in ugotovili so, da je zemlja rodovitna. Ko grebem po črni prsti v luknjah agrotekstila, brez katerega si kmetovanja na tako veliki površini ne predstavljajo, in omenim, da je zemlja suha, se Kordiš zaščitniško oglasi in mi pokaže, da se motim. »Poglej, dovolj je mokra, črna je, dobra je!« je slišati ponos v glasu. Takoj me poduči, da je dvajset do trideset centimetrov v prsti polžarice, barjanske gline, ki je dobila ime po tem, da je v njej polno polžjih luščin. Preden so začeli z obdelavo, so jo dali v kemijsko analizo, da so vedeli, kakšna hranila potrebuje. Letos so postopek ponovili, da so se prepričali, ali je česa preveč ali premalo.

Na njivi se ob našem obisku zbirajo sokmetovalci: Jana in Teja z otroki. Prva je magistra ekonomije, socialna podjetnica, druga z izobrazbo socialne delavke in predšolske vzgoje, ki jo je prav tako zaneslo v socialno podjetništvo. Kasneje se sramežljivo prismejeta 25-letna Ana, študentka dramaturgije, ki prevzema koordinacijo med sokmetovalci, in 23-letni študent matematike Ivan. V svoji družbi pa imajo med drugimi še računalničarja, kuharja, gradbenika, bodočo pravnico, bodočo zdravnico, tisti dan spoznamo še farmacevta Andraža in bodočega zdravnika oziroma psihiatra Gorazda. Pisana druščina, ki daje slutiti zanimive pogovore ob puljenju plevela, ki je poleg razsaditve zelišč, košnje in pobiranja pridelkov na nedeljskem delovnem urniku. Poleg zelenjave raste tudi skupnost – in prvi skupni piknik nedavno je uspel.

Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 22. 9. 2020