Hajni Blagne Dobra karma

Mlajši brat Helene Blagne že 40 let živi ...

I-rosvita pesek-pl004 Svet24.si

Morda pa je še čas za streznitev in lepše ...

ivan zidar pl Reporter.si

Vojna zakoncev Zidar (2.): Osebni stečaj Ivana ...

Janša in Pivec Svet24.si

Političarke, ki jih odnaša kljub zaupanju ...

Screenshot 2020-04-14 at 13.53.29 Necenzurirano

Ne STA, Urbanija pretaka javni denar v zasebne ...

koala na smrčki Odkrito.si

Nenavadni "okrasek" se je priplazil sam

Cennet Solze v raju Njena.si

Solze v raju: To je moški, ki ga zasebno ljubi ...

Ljudje

Otroci so lahko brez stikov z materjo do polnoletnosti!

Že skoraj tri mesece v naši reviji spremljamo grozljivo zgodbo treh zarubljenih otrok, ki so jih na zahtevo sodnice štiri ure lovili in tlačili v avto. Mamina prva odvetnica Nevenka Šorli je sodnico kar dvakrat ovadila tožilstvu, predsednik okrožnega sodišča pa je pri odvetniški zbornici ovadil njo. Odvetnica je v Financah in Pravni praksi opisala nezaslišano pristranskost sodnice, prestrašena mati pa si je poiskala drugega odvetnika, ker se je bala, da Nevenka Šorli preveč provocira sodnico. Pred dvema tednoma se je v Zarji Jani z anonimnim prispevkom oglasila sodnica, ki obsoja divjaški rubež otrok in ravnanje sodišča, hkrati pa mamini odvetnici očita, da je z vsemi topovi, dopustnimi in nedopustnimi, napadala sodišče in zavlačevala postopek. Prav to je spodbudilo Nevenko Šorli, da je pristala na intervju. Dan po tistem, ko sva opravili pogovor, se je obrnil na javnost vidno razburjen mamin novi odvetnik, saj sodnica striktno zavrača vse njegove predloge, upošteva pa vse očetove in zavlačuje prepoved stikov otrok z materjo. Naštel je tudi vse institucije, ki bi morale reagirati, pa niso!

Sodnico ste ovadili kar dvakrat. Zakaj?

Prva ovadba zaradi pristranskega sojenja je bila vložena v zvezi z začasno odredbo o dodelitvi otrok očetu in odreditvi stikov za mamo pod nadzorom CSD. Druga ovadba pa je bila vložena zaradi mučenja otrok med rubežem. Ovadbo smo vložili na predlog mame, ker smo poznali celotno zadevo, čeprav nas je hkrati že obvestila, da ima drugega odvetnika. Z mamo smo se razšli sporazumno.

Obakrat je tožilstvo ovadbo zavrnilo. Je bila obrazložitev prepričljiva?

Ne, bila je presplošna, z našimi številnimi dokazi se niso vsebinsko ukvarjali.

Očitajo vam zavlačevanje postopka. Kako to pojasnjujete?

Nasprotno! Zavlačevala je sodnica. Zaradi njenega počasnega dela so bile potrebni številne urgence, nadzorstvene pritožbe, rokovni predlogi. Ravno zaradi teh neresničnih, nedokazanih očitkov, ki jih nekritično povzema tudi sodnica N. N. v pismu, ki ste ga objavili v zadnji številki Zarje Jane, sem pristala na ta intervju. Ne dovolim, da na sodišču svoje nestrokovno in pristransko delo še kar naprej branijo na moj račun.

Kako razlagate očitno sodničino naklonjenost očetu XX? Je normalno, da sodnica kar sama prešola otroke in daje navodila CSD-jem in šoli?

To je zloraba sodniške funkcije, neke vrste privatizacija, ko sodnik kreira odločitve mimo zakona v korist ene stranke – seveda ima za to motiv, ki ga stranka ne more poznati. Ne šola ne CSD nista znala pomagati otrokom, sledili so izključno navodilom očeta in sodnice.

Motiv? Ve se, da je oče bogat, precej očitna je tudi sorodstveno-prijateljska naveza, ki jo lahko izbrska že povprečno izurjen brskalec po spletnih straneh.

Saj veste, da vam na to vprašanje ne smem odgovoriti.

Vprašam pa lahko. Pričakovala sem, da bo po tako hudem incidentu, kot je brutalni štiriurni rubež otrok, predsednik sodišča takoj sodnici odvzel primer in ga dal nekomu drugemu. Sem naivna, kajne?

Predsednik sodišča nima te pristojnosti, je pa vseeno tudi sam soodgovoren za mučenje otrok. Imel je možnost, da že pred rubežem ugodi zahtevi mame za njeno izločitev, in to iz več razlogov: (1) ker ni bila zakonita sodnica, (2) ker nima ustrezne specializacije, (3) ker ni spoštovala in vodila postopka v skladu z zakonom o pravdnem postopku, ki edini zagotavlja objektivno sojenje, (4) ker je uporabila za to zadevo takrat še neveljaven Družinski zakonik. In predsednik jo je ves čas cehovsko ščitil, čeprav so bili prav ti očitki vsebina več zahtev za njeno izločitev. In to še ni vse: čeprav me med postopkom nikoli ni kaznovala za očitano zlorabo procesnih pravic, me je (namesto nje?) on prijavil odvetniški zbornici, ker naj bi nad njo izvajala nedopustne pritiske. In po vsem tem o teh mojih nedopustnih »topovih« spet nekritično, nedokazano piše sodnica N. N. v vaši reviji! Čeprav ji gre vse priznanje, da se je – vsaj po mojih informacijah – edina s sodišča javno zavzela za trpinčene otroke.

Še bolj je bilo pričakovati, da se bo pri priči zbral konzilij vseh mogočih strokovnjakov, ki bodo takoj preučili, kaj se dogaja z otroki, zakaj tako silovito odklanjajo očeta, pa sem se seveda tudi zmotila.

Žal za otroke nikomur ni mar – po naših izkušnjah še najmanj CSD-ju, pa tudi s kliničnimi psihologi imamo grozljive izkušnje, ko so, na primer, pred časom na centru na Gotski ulici v Ljubljani organizirali nasilno soočenje 15-letne hčerke z nasilnim očetom, od katerega je pobegnila.

Ker ste bili tudi sami sodnica, seveda natančno veste, po kakšnem ključu dobivajo sodniki zadeve. Dober urednik ve, kateri od novinarjev bo določeno zadevo najbolje opravil in kateremu je nikakor ne sme dati v obdelavo. Predpostavljam, da je tako tudi na sodišču.

Na sodišču velja načelo zakonitega sodnika. Primer se dodeli tistemu, ki je po pravilih sodnega reda na vrsti. Vendar pa v konkretnem primeru ta pravila niso bila spoštovana in je bil spis nezakonito dodeljen sodnici, ki ni razporejena na družinski oddelek. Poleg tega je strokovnost zlasti na obravnavanem sodišču podrejena drugim prioritetam. Vse je še slabše, kot sem zapisala v odstopni izjavi 2003. leta ob odstopu iz sodnega sveta.

Si lahko sodnik med ponujenimi primeri izbere, kar mu ustreza ali za kar ima morda celo poseben interes?

Sodnik mora reševati primer po vrstnem redu oziroma glede na nujnost zadeve. Žal pa so tudi takšni sodniki, ki si izbirajo lažje primere, težje pa prepuščajo novincem ali naslednikom. Nadzor nad delom sodnikov ni učinkovit, dovolijo si stvari, o katerih bi se lahko pisale knjige.

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 15. 9. 2020