tekač Dobra karma

'Uf, stari! Daj mi povej, kako bi postal takšen, ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

špela močnik Njena.si

Prijatelj razkril skrivnost, Špela Močnik je ...

Ljudje

Naučil sem se zaupati

Aleš Čerin je pritegnil mojo pozornost, ko je na Facebooku hvalil naše zdravstvo, kako sposobno je, kako učinkovito, kakšnega kakovostnega zdravljenja je bil deležen in oh in sploh. In to v časih, ko večina ljudi bruha ogenj in žveplo na prav to zdravstvo. Poklicala sem ga in ugotovila, da imava še ogromno drugih tem za pogovor. Ampak začela sva seveda z njegovo boleznijo in njenim zdravljenjem.

Aleš Čerin je pritegnil mojo pozornost, ko je na Facebooku hvalil naše zdravstvo, kako sposobno je, kako učinkovito, kakšnega kakovostnega zdravljenja je bil deležen in oh in sploh. In to v časih, ko večina ljudi bruha ogenj in žveplo na prav to zdravstvo. Poklicala sem ga in ugotovila, da imava še ogromno drugih tem za pogovor. Ampak začela sva seveda z njegovo boleznijo in njenim zdravljenjem.

Kdaj so vam odkrili levkemijo?

Konec avgusta lani, natančneje 27. avgusta, sem se slabo počutil. Videti je bilo kot viroza, v ustih sem imel razjede. Šel sem k svoji zdravnici, ta me je poslala na infekcijsko kliniko in tam sem v enem dopoldnevu izvedel, da imam akutno levkemijo, na kliničnem oddelku za hematologijo v kliničnem centru pa, da imam akutno mieloblastno levkemijo, AML. Takoj so začeli z zdravljenjem. S tabletami. Citostatiki. Še isti dan. Naslednje dni so potrdili, da je diagnoza dokončna, in začeli intenzivno kemoterapijo. Ta me je spravila na tla. Dobil sem vročino, tako da so mi dali še antibiotike. 

Kako ste sprejeli diagnozo, se sprijaznili z njo?

V družini smo imeli posebno situacijo. 31. avgusta naj bi se poročil moj mlajši sin, predvidena je bila velika skavtska poroka. Z veliko ljudmi, aktivnostmi. Nismo vedeli, kaj storiti. Najprej smo razmišljali, da bi jo pošteno skrčili, a potem me je prešinilo, po božji milosti, da je to vesel dogodek. Bog želi, da se dva poročita, gresta skupaj, ustanovita novo skupnost. Poklical sem vse štiri otroke, dve hčeri in dva sinova, ženo in rekel: »Ta poroka naj bo vesel dogodek! Nočem, da ves čas mislite name, vi mi samo organizirajte neposreden prenos poroke, tako bom lahko z vami!« In res sem imel na Youtubu direkten prenos iz cerkve, tako da sem čutil, kot da sem tam. Vsake toliko časa mi je kdo pomahal. Bil sem sredi prvega tedna kemoterapije, dva citostatika sta mi tekla v žilo, bil sem v osami, v svoji sobi, brez imunosti. Poroko sem spremljal iz bolniške sobe, a je bilo zelo lepo, bil je milosten trenutek za vse. Sin je prišel k meni v bolnišnico po blagoslov, odklopili so me od citostatikov, to je bil zame zelo ganljiv trenutek. Zdaj pravim, hvala Bogu, da smo se tako odločili, ker zdaj ne bi mogli imeti takšne poroke. Poroka je bila prelepa, lepša ne bi mogla biti. 

Verujete v Boga, pravijo, da ti Bog naloži toliko, kot lahko preneseš. Ste se kdaj spraševali, zakaj vam je Bog naložil to breme?

Ne, nisem se. Ko sem izvedel, da imam levkemijo, mi je prvo prišlo na misel tole: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Gospod skrbi zame in me vodi na zelene pašnike.« Bil sem začuden, da mi je to prišlo na misel, in nikoli se nisem spraševal, zakaj sem zbolel. Samo še bolj poglobil sem vero, v globino spoznal, da je Gospod dober pastir, da ima zame dober načrt. Ne glede na to, kako se bo stvar končala. V vsakem primeru je Bog dober. Jaz ne vem za njegov načrt. Verjamem, da preko slabega naredi dobro. Ne verjamem, da bi z ženo zmogla tako poglobiti najin odnos, kot sva ga, če ne bi imel levkemije. Midva se sedaj zlahka posloviva od tega sveta. Zlahka? Saj ne da ravno rinem na drugi svet, a sem pripravljen. Kot je rekel Leonard Cohen v eni zadnjih pesmi: »I'm ready, my Lord!«

Kako ste se pripravili na odhod?

Pred prvo kemoterapijo sem poklical duhovnika. Ženi sem poslal podobico, da sem se spovedal, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje, ter ji napisal: »Žena, morda se vidiva v nebesih, bom lobiral še zate, da prideš gor.« Bog gleda preko konca življenja. V svoji veri, ki pred boleznijo ni bila tako velika, gledam preko. Pomembno je, da jaz, moja žena, moji otroci in njihovi otroci in še marsikdo pridemo v nebesa.

Ali obstaja kakšna zdravniška, strokovna razlaga, zakaj človek dobi levkemijo?

Zdravnik, ki jo je tudi imel, mi je rekel: »Bad luck.« (Smola, op. a.) Pri meni ni bilo klasičnih vzrokov, ni bilo izpostavljenosti sevanju, nisem jemal citostatikov, nisem kadilec, nisem bil izpostavljen benzenu ... Neke celice so se spremenile, pa tega moj organizem ni mogel »shendlati«. 

Mojo pozornost ste pritegnili s hvaljenjem našega zdravstvenega sistema, večina ljudi pa ga v tem času strašno kritizira. 95 odstotkov zdravstva se je ustavilo zaradi korone. Umirajo ljudje, ki nimajo korone. Vi pa ga hvalite. 

Ne morem ocenjevati celotnega zdravstvenega sistema, poznam samo en oddelek v UKC-ju, pa morda še kakšen oddelek, kjer sem bil. Ko si v sistemu, si obravnavan vrhunsko! Za klinični oddelek za hematologijo v kliničnem centru lahko rečem, da je odličen. Strokovno in po medčloveški povezanosti, njihovi odnosi so izjemni. Pa tudi na onkološkem inštitutu so me skrbno obravnavali, ko so mi obsevali glavo. V času od konca avgusta leta 2019 do konca avgusta 2020 nimam slabih izkušenj. Centralni venski kanal mi je, recimo, vstavila mlada zdravnica v desetih minutah. Morda je na drugih oddelkih drugače. Hematologija je po mojem odličen oddelek, ker imajo tudi medsebojne odnose urejene, pa so ekipa okoli 140 ljudi. Prof. dr. Samo Zver z ekipo dela vrhunsko. Tu sem se lahko učil vodenja, pa sam predavam o vodenju. Nisem imel apetita, pa so me vprašali, kaj bi rad jedel. Dobival sem svoje najljubše jedi. Seveda v okviru zmožnosti v KC. Potrudili so se, da sem nekaj zaužil! Vse naredijo, da si v najboljši formi. S cimrom sva dobila celo sobno kolo. 

Česa ste se naučili o vodenju?

Opazil sem, kako so zdravniki vključevali sestre, kaj bi storile one, kaj mislijo one. Kje to vidiš? One poznajo situacijo, vidijo te na intenzivnem oddelku, ves čas te imajo pred očmi. To je res lepo sodelovanje. To je noro. Ni tekmovalnosti, ni »kastnega sistema«. Tu smo bili bolniki res v središču zanimanja vse ekipe. Vrhunski zdravnik vpeljuje sistem, da bodo lahko naredili zdravilo prav zate, na podlagi genetike. Vse možne vire v Sloveniji bodo morali povezati, da bo učinkovalo. In ta zdravnik je vpeljeval pri meni mlado zdravnico, se ukvarjal z njo, da bo znala vzeti likvor iz hrbtenjače! Ni mu bilo težko. Ta oddelek je zgled za zdravstvo in širše. Gredo z vrhunskostjo naprej in povezujejo. Kdo danes povezuje v Sloveniji? To je lep primer. Učite se od njih. Za to potrebuješ ponižnost, da ne veš vsega, in obenem pogum, da se lotiš. S tako držo se lahko učiš in imaš uspeh. Da kaj ve še kdo drug. 

Ne smemo se zapirati vsak v svoj mehur, pa naj bo to v stroki ali politično. Na FB-ju imam vse sorte prijateljev, da ne živim v mehurčku katolištva. Manjka nam širine. Vsak vse ve. To je napuh. Napuh vsevednosti – zdaj smo vsi vrhunski strokovnjaki za viruse, na primer. Dr. Mateja Logar se ukvarja z virusi 30 let in zdaj jo drugi učijo infektologije. Smešno! Na intenzivnem oddelku je, recimo, ležal v moji sobi nekdo, ki je zahteval, da ga zdravijo s sodo bikarbono in javorjevim sirupom. To je napuh vsevednosti in degradacija strokovnosti. 

Več v reviji Zarja Jana št. 37, (15.9.2020).