matej tonin Dobra karma

Matej Tonin: ministrant ali narcis pod žarometi ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

Lucija Ćirović Njena.si

Lucija Ćirović ima zabavno srčno izbranko

Ljudje

Če si srečen, si zdrav, če si zdrav, si srečen

Qian njeni slovenski prijatelji, ki si jih je v dveh letih bivanja in poučevanja pridobila pri nas, imenujejo kar preprosto Ana. In ji je všeč. Ana je vedno nasmejana in dobre volje. Prijazna. Slovenijo najbrž pozna bolje kot marsikateri Slovenec, saj jo njeni prijatelji vsak vikend peljejo kam drugam in ji pokažejo kakšno našo znamenitost. Zelo rada hodi v gore, obiskuje muzeje, zanima jo naša kulturna dediščina, saj je odlična poznavalka kitajske tradicionalne kulture, ki jo je predavala tudi v Šanghaju. V Sloveniji uči kitajski jezik, kulturo, kaligrafijo, taj či. V času korone je posnela kar nekaj filmov o kitajskih smereh v ideologiji, o konfucionizmu, taoizmu in budizmu, pa o nacionalni žlahtni umetnosti: o borilnih veščinah, o kaligrafiji, pekinški operi in tradicionalni kitajski medicini. Pa tudi filme o vsakdanjem življenju, oblačenju, kuhinji, arhitekturi, tradicionalnih festivalih in izumih: črnilu, vrtovih ... Navdušena je nad Slovenijo in njenimi lepotami, pravi, da smo Slovenci privilegirani.

Slovenija je majhna in prekrasna. V Ljubljano je prišla novembra 2018, torej pred malo manj kot dvema letoma. Delat je prišla v Konfucijev inštitut, diplomirala je na univerzi v Šanghaju, smer mednarodno poslovanje in ekonomija. Ta fakulteta je povezana z Univerzo v Ljubljani, z Ekonomsko fakulteto. Tako ima šanghajska univerza Konfucijev inštitut v Ljubljani, na Slovaškem in na Hrvaškem. Qian je izbrala Slovenijo, prej je bila tri leta na Hrvaškem, se vrnila v Šanghaj in nato prišla k nam. Slovenija ji je zelo všeč, bolj kot Hrvaška. Pravi, da zato, ker smo majhna država, ker so ljudje zelo prijazni in ker imamo zelo blizu gozdove in jih imamo veliko. Zelo rada hodi v naravo, tudi po gorah. Pravi, da imamo naravo zelo ohranjeno in prekrasno. Šanghaj je zelo veliko mesto, zelo komplicirano je potovati z enega konca na drugega. V Ljubljani pa je vse na dosegu hoje. Zato se ji majhno zdi dobro. »Dobro je biti majhen,« se smeje.

Konfucijev inštitut. Qian v okviru Konfucijevega inštituta poučuje taj či. Na ekonomski fakulteti uči študente. Pa tudi osebje Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete. »Taj či vadim od leta 1992, torej kar dolgo. Zelo ga imam rada in zelo mi pomaga. Naučiš se uravnavati fizično telo, dihanje, naučiš se umiriti um, pomaga pri ohranjanju zdravja. In vse to na zelo miren, nežen način, tu ni nobenega napenjanja, napora, nobene sile. Vse se dogaja zelo nežno, nič te ne boli. Gibi so mehki, premikanje telesa prav tako. In moj um, moje misli se pri tem umirijo. Taj či vadim vsak dan, tudi z mečem, to je posebna vrsta taj čija, pri katerem je meč nekakšen podaljšek roke. In zelo dobro je videti,« se smeji Qian. 28 let taj čija torej. Začela je, ko je rodila hčerko, ki je zdaj stara prav toliko, 28 let. »Po porodu se nisem počutila dobro, taj či pa mi je pomagal. Bila sem res slabega zdravja, oblival me je hladen znoj, hkrati sem imela vročino. Taj či je vse to odstranil. Zadnji vikend sem šla s prijateljico na planino Vogar, dobro nas je namočil dež, bili smo čisto premočeni, bala sem se, da bom zbolela, se vsaj prehladila, a se ni zgodilo nič. Mislim, da ravno zaradi taj čija. Odkar ga vadim in poučujem, še nisem resneje zbolela,« premišlja Qian.

Joga in taj či. Povprašam, ali je podoben jogi, vsaj po učinkih. Pa se zasmeje in odgovori, da je joga zelo težka. »Nekaterih gibov sploh ne morem narediti, pa sem kar gibčna. Taj či je dosti lažji, enostavnejši. Ima nežnejše gibe, oponaša gibanje kače, v zavojih. Nekateri gibi pri jogi so zelo čudni, zame čisto pretežki. Vem, da so se nekateri tudi poškodovali pri jogi, gležnje, kolena ... pri taj čiju se to ne more zgoditi.«

Kitajska tradicionalna kultura. Vprašam jo, na kaj je ponosna pri svojem narodu, Kitajcih. »Ponosna sem na našo tradicionalno kulturo. Ustvarjam serijo videofilmov o tradicionalni kitajski kulturi, o taj čiju, kaligrafiji – to prav tako poučujem preko Konfucijevega inštituta, v času korone sem napravila celo serijo on-line filmov. O kitajskih smereh v ideologiji, o konfucionizmu, taoizmu in budizmu, pa o nacionalni žlahtni umetnosti: o borilnih veščinah, kaligrafiji, pekinški operi in tradicionalni kitajski medicini. Pa tudi filme o vsakdanjem življenju, oblačenju, kuhinji, arhitekturi, tradicionalnih festivalih in izumih: črnilu, vrtovih ... naredila sem 15 filmov. Naredila jih bom še štiri ali pet. Tudi v Šanghaju sem poučevala kitajsko tradicionalno kulturo. Zbrala sem vsa ta predavanja, jih sistematično uredila in malo poenostavila, da so lahko razumljivi. Upam, da bodo ljudje uživali v njih. Verjamem v popolno ravnovesje med človekom in naravo – to je bistvo naše tradicionalne kulture, simbolizem in harmonija. Človek naj bi upošteval zakone narave. Naša kultura je polna modrosti.«

Čisto preveč ljudi. Qian je všeč, ker nas je samo dva milijona: »Na Kitajskem je čisto preveč ljudi,« je prepričana. »Zato je bila politika enega otroka razumna. A danes je zaradi tega nastal problem, da je Kitajska postala dežela starih ljudi. Najbolje je spoštovati naravne zakone. Rojstev ni treba niti spodbujati niti omejevati,« meni Qian. »Čeprav politika enega otroka ne velja več, ljudje v mestih, urbanih naseljih, ne želijo imeti preveč otrok. Ker je zelo drago vzgajati otroke, jih šolati, preskrbeti. Zdaj je dovoljeno imeti dva, a kljub temu si jih veliko parov ne privošči.« Vprašam jo, kaj bi bilo, če bi imela tri otroke, bi bila kaznovana? »Za zdaj ne vem, ampak prej, ko je veljal zakon o enem otroku, bi izgubila javno službo, če bi imela dva otroka. Odpustili bi me. Na podeželju, kjer ni javnih služb, plačajo kazen, če imajo več otrok. Je pa tudi veliko breme, če mora samo en otrok potem preživljati starše in stare starše. Tudi zato mislim, da bi morali rojstva otrok prepustiti naravni poti.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020